Jeseni se vrtovi kitijo z veličastnimi darovi narave, ki niso le izjemno okusni, temveč veljajo tudi za pravo zakladnico vitaminov, mineralov in ostalih snovi, ki pripomorejo k naravni krepitvi imunske odpornosti. Prikrajšani niso niti tisti, ki lastnega vrta nimajo, saj vse več proizvajalcev in prodajalcev prepoznava pomen uživanja tradicionalnih vrst sadja in zelenjave, s pomočjo katerih so zdravje krepili že naši predniki.
Živilo, ki kar poka od vsebnosti železa in folne kisline
Mednje zagotovo sodi rdeča pesa, iz katere lahko pripravimo odličen ruski boršč, jo uporabimo v prilogah, prikuhah ali celo sladicah, za ozimnico pa jo vložimo v kis in shranimo v kleti. Z njo so v Starem Rimu zdravili zaprtje in vročino, Hipokrat pa jo je uporabljal kot oblogo za rane. Naši predniki so uživali samo njene liste, šele v času starega Rima naj bi prvič skuhali in pojedli tudi glavno korenino. Da je rdeča pesa dobra za kri je splošno znano. Njeni gomolji namreč vsebujejo visoke koncentracije železa, kalija in folne kisline, znane kot vitamin B9. Železo je pomembno za nastanek rdečih krvnih celic, ki oskrbujejo telo s kisikom. Kalij pomaga pri reguliranju krvnega pritiska in utripa, folna kislina pa pri preprečevanju slabokrvnosti. Ima malo kalorij, zato si jo lahko privoščimo brez slabe vesti tako v obliki solate kot tudi v prilogah ali juhah.
Če nimate možnosti, da bi jo pridelali sami, jo za vas lahko pridelajo pridni kmetje z okolice Ptuja. Ti namreč s to rdečo poljščino oskrbujejo družbo Eta Kamnik, kjer jo po izvirni recepturi vlagajo že več kot 50 let, v zadnjem desetletju pa so svoj asortima razširili še na peso brez kumine in povsem drugačno peso, ki je zgolj kuhana, narezana na kocke in pasterizirana v blagi slanici. Kot tako jo lahko pretlačimo s krompirjem in maslom, iz nje pripravimo slastne polpete, jo dodamo omakam ali začinimo kot solato in postrežemo s pinjolami. Rdeča pesa Natureta je natančno sortirana po velikosti in kuhana v ločenih kotlih, da so vsi plodovi enako dobro kuhani. Nato rezalnik naredi značilni tanki rez, ki ga poznajo mnoge generacije, olupke, ki pri tem ostanejo, pa uporabijo okoliški kmetje za krmljenje živali.
Fermentirana živila za podporo imunskemu sistemu
Poleg rdeče pese velja kot izjemna podpornika imunskega sistema izpostaviti še kislo repo in zelje, ki sta že stoletja pomemben sestavni del slovenske kulinarike. Naravni proces kisanja zelja in repe je bil nekoč nujno opravilo vsake domačije, saj je bil eden redkih načinov dolgoročnega shranjevanja zelenjave, prav tako pa so tudi že od nekdaj čislali zdravilne učinke okisanih živil. Danes je to opravilo vse manj prisotno, saj lahko dobro in kakovostno kislo zelje in repo kupimo v vseh bolje založenih trgovinah. Sicer pa običaj kisanja repe in zelja sega daleč v zgodovino: repa naj bi bila že v času Rimljanov pomembna kmetijska rastlina, cenjena predvsem zaradi začinjenih listov in olja, ki so ga pridelovali iz semen, pred uvedbo krompirja pa je veljala za del vsakodnevne prehrane delavskega razreda. Tudi zelje, ki velja za sredozemsko rastlino naj bi bilo nekoč predvsem pojedina revežev, pridelovali pa naj bi ga že stari Grki. Proces naravne fermentacije teh dveh živil je štiri stoletja pred Kristusom opeval oče medicine Hipokrat, saj naj bi imeli številne zdravilne in očiščevalne lastnosti.
Pozitivne učinke na zdravje je mogoče opaziti še danes, predvsem zahvaljujoč vitaminom in mineralom, ki jih vsebujeta. Kislo zelje je odlično živilo za čiščenje prebavil, izboljševanje prebave in spodbujanje presnove. Ob pogostem uživanju se črevesna flora izboljša in omogoča, da se določena hranila hitreje absorbirajo v telo. Posledično se krepi tudi imunski sistem. Kislo zelje lahko po vsebnosti vitamina C primerjamo celo z limono, med kisanjem pa se tvori tudi vitamin B12, ki je pomemben za ustvarjanje rdečih krvničk, izrabo maščob in vzdrževanje optimalne vsebnosti železa v organizmu. Ker je rastlinskih živil, ki vsebujejo omenjeni vitamin zelo malo, je kislo zelje odlično živilo tudi za vegane in vegetarijance. Zagotovo drži, da bomo od kislega zelja odnesli največ, če ga bomo uživali kar surovega, saj s kuhanjem izgubi nekaj svojih dragocenih učinkovin. Odlično je v solatah ali pa kot dodatek sendvičem in številnim jedem. Iz njega lahko pripravimo tudi odlične juhe, enolončnice ali samostojne jedi, kot so segedin golaž, bigoš, šči, kislo zelje s slanino ali prekajenimi rebri ter nepogrešljive novoletne sarme.
Tudi kisla repa je v jesenskem in zimskem času nepogrešljiva – bodisi kot solata, priloga ali skuhana v krepki joti. Dobro se poda fižolu, krompirju, proseni in ajdovi kaši ter dimljenem mesu in klobasam. Dušeni kisli repi lahko dodamo ocvirke. Iz kisle repe pa lahko pripravimo tudi enolončnico, joto ali bujto repo. Podobno kot zelje tudi repa vsebuje veliko vitamina C, ki se tvori med kisanjem, poleg tega pa je bogata še z vitamini B1, B2 in B3, balastnimi snovmi in minerali. Vsebuje tudi folno kislino, ki pomaga pri razmnoževanju in obnavljanju celic, ter antioksidante, ki nas varujejo pred škodljivimi posledicami oksidativnega stresa in zavirajo posledice staranja. Kisla repa in voda, v kateri se je kisala, sta naravna diuretika. Blagodejno deluje tudi na prebavo. Kisla repa je lažje prebavljiva kot sveža. Pomaga pospešiti prebavo in vzpostaviti zdravo razmerje mikroorganizmov v našem črevesju. Zdrav prebavni trakt pa pomeni okrepljen imunski sistem.
Sponzorirana vsebina
