Prav to je ideja hranozavestnega načrtovanja našega Lidlovega nakupa, ki smo ga opisali v 1. članku. Pripravili smo štiri različne jedi: pečene ovsene kolačke s skuto in jagodičevjem, jajčne mafine, mleto meso z zelenjavo in rižem ter svežo solato s čičeriko in jogurtovim prelivom.
Prvo pravilo: sestavina naj ima več kot eno možnost
Preden nekaj dodamo na nakupovalni seznam, si lahko postavimo zelo preprosto vprašanje: V čem vse bom to uporabil oziroma uporabila? Če imamo odgovor samo za eno jed, je toliko pomembneje preveriti, kakšna količina pakiranja nam bo po receptu ostala.
Pri našem nakupu smo na primer 500 gramov zrnate skute razdelili med dva recepta. Dvesto gramov smo uporabili za pečene ovsene kolačke, preostalih 300 gramov pa za jajčne mafine. Podobno smo razporedili deset jajc: štiri v sladek recept in šest v slanega. Pločevinko koruze smo razdelili na polovico – en del je šel v mleto meso z zelenjavo, drugi v solato s čičeriko. Že pred začetkom kuhanja smo torej vedeli, kam bodo šle ključne sestavine.
Tak način razmišljanja je uporaben tudi pri živilih, ki jih ne porabimo do konca. Ovseni kosmiči, denimo, po pripravi kolačkov niso ostanek, ki ga moramo na hitro porabiti. So osnovno živilo za naslednjo ovseno kašo, domačo granolo ali kak drug zajtrk.
Izbirajmo sestavine, ki delujejo v toplih in hladnih jedeh
Če želimo iz enega nakupa dobiti več različnih obrokov, so še posebej uporabne sestavine, ki niso vezane samo na en način priprave. Paprika je dober primer. Lahko jo spečemo, podušimo z mletim mesom, dodamo jajčni zmesi ali jo narežemo surovo v solato. Podobno velja za češnjev paradižnik.
Del ga lahko spečemo v jajčnih mafinih, del pa pustimo svežega. Čičerika je v našem receptu uporabljena hladna, v drugi različici istega nakupa pa bi jo lahko začinili in popekli ter dodali toplemu obroku. Pri načrtovanju zato ni nujno razmišljati samo v kategorijah posameznih receptov. Bolj uporabno vprašanje je: katere sestavine lahko pripravimo ali postrežemo na različne načine?
Ista osnova še ne pomeni istega obroka
Eden najlažjih načinov, da se nam ponavljajoče sestavine ne naveličajo, je spreminjanje začimb, omak in načina serviranja. Predstavljajmo si osnovo iz riža, paprike in beljakovinskega dela obroka.
Če ji dodamo paradižnikovo omako, dimljeno papriko, kumino in čili, dobimo povsem drugačen značaj kot pri kombinaciji sveže zelenjave, limete, kopra in jogurtovega preliva. Tudi tekstura naredi veliko razliko. Paprika, ki jo prepražimo skupaj z mesom, se v obroku obnaša popolnoma drugače kot hrustljava sveža paprika v solati.
Zato cilj ni nujno kupiti čim več različnih živil. Veliko lahko naredimo že s tem, da isto živilo uporabimo v drugačnem kontekstu.
Kaj se splača pripraviti vnaprej?
Pri pripravi obrokov za več dni ni treba vnaprej sestaviti čisto vsega. Smiselno je pripraviti komponente, s katerimi si bomo pozneje skrajšali delo. Skuhamo lahko riž, pripravimo mesno omako, spečemo jajčne mafine in ovsene kolačke ter operemo oziroma pripravimo del zelenjave. Druge stvari je bolje združiti šele pred jedjo.
Jogurtov preliv na primer lahko hranimo ločeno od solate in ga dodamo tik pred serviranjem. Tako zelenjava ne stoji več dni v tekočini. Sveža zelišča prav tako uporabimo tam, kjer bodo najbolj prišla do izraza. Takšno ločevanje komponent ima še eno prednost: če si tretji dan zaželimo nekaj drugega, nismo vezani na že sestavljen obrok.
Kuhan riž je lahko priloga k mesni omaki, lahko pa postane osnova druge sklede z zelenjavo. Sveža paprika je lahko del solate ali dodatek ob drugem obroku.
Ostanki enega recepta so lahko začetek naslednjega
Beseda ostanek pogosto zveni, kot da gre za nekaj, kar moramo pojesti samo zato, da ne bi šlo v nič. Veliko bolj uporabno je nanj gledati kot na že pripravljeno komponento naslednjega obroka.
Če nam ostane nekaj kuhanega riža, imamo že polovico dela za naslednji obrok opravljeno. Če ostane sveža zelenjava, jo lahko naslednji dan vključimo v solato, omleto ali drugo toplo jed. Če imamo nekaj grškega jogurta, iz njega lahko pripravimo nov preliv ali omako. Če ostane čičerika, jo lahko uporabimo hladno ali jo začinimo in popečemo.
Pri tem se nam ni treba na silo držati prvotnega recepta. Namen dobrega načrtovanja je ravno to, da nam daje dovolj strukture, hkrati pa dopušča prilagajanje.
Kaj pa pravilno shranjevanje?
Tudi dobro načrtovan nakup ne pomaga veliko, če živila doma nepravilno shranimo. Lidl Slovenija v okviru koncepta hranozavesti med drugim izpostavlja pravilno shranjevanje živil in uporabo ustrezne embalaže kot enega od korakov, s katerimi lahko podaljšujemo njihovo svežino.
V praksi je koristno, da pripravljeno hrano razdelimo v zaprte posode in ločujemo komponente, ki se med seboj razlikujejo po teksturi ali vsebnosti vlage. Prelive zato shranjujemo posebej od solate. Sveža zelišča in zelenjavo pregledamo in pospravimo tako, da jih bomo tudi dejansko videli in uporabili, ne pa nanje pozabili v zadnjem delu hladilnika. Pri kuhanem rižu, mesu, jajčnih jedeh in drugih hitro pokvarljivih živilih pa upoštevamo ustrezno hlajenje, navodila za shranjevanje posameznega izdelka in priporočene roke uporabe.
Ko nakupovalni seznam postane načrt porabe
Hranozavest se v vsakdanjem življenju lahko začne precej preprosto: s pogledom v hladilnik, preden gremo v trgovino, in z nakupovalnim seznamom, na katerem ni samo zapisano, kaj potrebujemo, ampak tudi približno, za kaj bomo posamezno sestavino uporabili.
V našem primeru smo s štirimi recepti načrtno porabili vseh 500 gramov mletega mesa, 500 gramov skute, deset jajc in celo pločevinko koruze. Hkrati smo izbrali sestavine, ki jih lahko med seboj povezujemo tudi zunaj prvotnih receptov. Tako lahko en pameten nakup postane osnova za več dni prehrane, ne da bi moral vsak naslednji obrok izgledati kot kopija prejšnjega.
Za dodatne ideje, kako potencialne presežke hrane spremeniti v nove jedi, Lidl Slovenija v okviru projekta Hrana ni za tjavendan pripravlja tudi knjižice Reciklirana kuharija. Prav iskanje novih uporab za živila, ki jih že imamo doma, je lahko eden najbolj praktičnih korakov do bolj premišljenega odnosa do hrane.
Oglasno sporočilo
