Za pripravo res dobre skodelice kave so potrebne malenkosti, ki pa v bistvu niso malenkosti. In na prvem mestu med njimi ni vrsta kavnih zrn, pač pa postopek priprave kave. Seveda se okusi razlikujejo. O tem, kakšna bi morala biti kava – bela, črna, sladka, grenka – ne bomo razpravljali, saj je to odvisno od okusa posameznika. 

Pojem dobre kave je odvisen tudi od regije, v kateri živimo. Odkar živim v Angliji, še nisem pila res dobre kave, tudi najboljša kava tukaj je bila slabša od kave, ki jo pijemo v Sloveniji. Tudi tista, ki jo skuham doma, ni povsem enakega okusa, čeprav uporabljam slovensko znamko kave, kupljeno v Sloveniji. Eno najboljših kav pa sem pila v Blagaju pri Mostarju, ob izviru reke Bune. Zato se strinjam s poznavalci kave, ki pravijo, da je za okus kave ključna kakovost vode, torej vsebnost mineralov in po drugi strani neželenih dodatkov iz vodovodnega sistema (klora, mikrobov, bakra, železa).

Načeloma naj bi pretrda voda kavo naredila trpko in kislo, premehka lahko prav tako poslabša okus in zmanjša njegovo intenzivnost. Voda za kavo mora namreč vsebovati ravno pravo količino mineralov (kalcij, magnezij), ki pomagajo iz kavnih zrnc izvleči najboljši okus in aromo. Mnogi profesionalci sicer priporočajo pripravo kave s filtrirano vodo, ki ne bo negativno vplivala na okus kave.

Druga stvar, ki je pomembna pri pripravi kave, je mletje oziroma svežina kave. Kava bo vedno boljša, če jo pripravimo iz sveže zmletih zrn, ali – še bolje – sveže praženih in mletih zrn. Kako grobo mleta naj bo kava, je odvisno od načina priprave. Za turško kavo, ki jo doma pripravimo največkrat, velja, da morajo biti zrna čim bolj fino mleta. Za kavo iz kafetjere in kavo iz francoske preše (french press) pa je najboljša srednje grobo mleta kava. 

Turška kava

Turška kava je zaradi svoje prepoznavnosti, posebnosti in priljubljenosti od leta 2013 uvrščena na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Tudi v Sloveniji si večina ljubiteljev prave kave (ne instant kave in kave iz avtomata) doma kuha “turško” kavo. No, morda ne povsem pravo turško kavo, pač pa njeno slovensko različico. 

Pravo turško kavo pripravimo tako, da v "džezvo" oziroma posodo za kavo natočimo hladno vodo. Mera naj bo skodelica, v kateri bomo servirali kavo – kolikor skodelic kave bomo pripravili, toliko skodelic vode natočimo v posodo. Če dodamo preveč ali premalo vode, bo to namreč vplivalo na kakovost in okus kave. Pri tem je treba poudariti, da se turška kava tradicionalno pije iz majhnih skodelic. 

V še hladno vodo primešamo fino mleto kavo – po eno zvrhano žličko na osebo oziroma skodelico. Najpogosteje se za pripravo turške kave uporablja kava vrste arabica, vendar pa jo lahko pripravimo tudi iz drugih vrst in iz mešanic kave. 

Turški kavi se med pripravo po izvornem receptu doda tudi sladkor, prav tako približno žlička na osebo, lahko pa po želji tudi manj oziroma več. Sladkor, kavo in vodo zmešamo in džezvo pristavimo na ogenj. 

Kavo kuhamo pri nizki temperaturi in je več ne mešamo. Postopek traja kar nekaj časa, saj se mora kava segrevati počasi. In dlje časa ko se pripravlja, boljši naj bi bil okus. Ko se začne kava peniti, jo hitro odstavimo z ognja, še preden zavre. Če namreč kavo zavremo oziroma je ne odstavimo pravočasno, se pena izgubi, kavi pa pokvarimo okus, saj lahko hitro postane trpka. 

Ko kavo odstavimo z ognja, jo pustimo stati nekaj časa, da se posede. Tako pripravljena kava ima zelo močan okus. Z žličko posnamemo nekaj pene in jo damo v skodelice, nato pa vanje pazljivo prilijemo kavo. Na ta način dosežemo, da je vsaka skodelica popolna in polnega okusa. Turško kavo tradicionalno postrežemo s kozarcem vode in ratlukom (rahat lokum). Še preden spijemo prvi požirek kave, naj bi si namreč usta “očistili” s požirkom vode in tako brbončice pripravili na poln okus kave. 

Bosanska kava

Mnogi živijo v zmotnem prepričanju, da sta turška in bosanska kava eno in isto. Tudi sama dolgo časa nisem vedela, kakšna je pravzaprav razlika, čeprav sem vedela, da je razlika v pripravi. Pojasnilo sem pred leti dobila pri lastniku kavarne v Sarajevu, ki je dejal, da je bosanska kava sicer različica turške kave, a da se tako priprava kot okus precej razlikujeta.

Za pripravo tradicionalne bosanske kave najprej v posodi zavremo vodo. Medtem ko se voda segreva, damo v prazno džezvo nekaj žličk fino mlete kave. Tudi tukaj velja mera "ena žlička ‒ ena skodelica", lahko pa je damo tudi malo več, če imamo radi zelo močno kavo. Džezvo s kavo segrejemo na nizki temperaturi, tako da kavo v bistvu malce prepražimo. Prav zaradi tega koraka v Bosni rečejo tudi, da kavo "pečejo". Pazimo, da kave ne prismodimo. 

Takoj ko kava zadiši, jo prelijemo z vrelo vodo – pri tem se zasliši cvrčanje ‒ in premešamo. Nato kavo še za kratek čas segrevamo, da se pena dvigne. A tudi tukaj pazimo, da voda ne zavre in kava ne skipi. 

Pri bosanski kavi med kuhanjem ne dodajamo sladkorja, pač pa se sladkor dodaja po želji, tik preden jo nalijemo v skodelice. Velikokrat pa je postrežena tudi s kocko sladkorja, ki jo nato pomakamo v kavo. Kocko damo na jezik in med požirki kave se počasi topi. Bosansko kavo nekateri pripravljajo tudi brez praženja, tako da mleto kavo zgolj prelijejo z vročo vodo in nato segrevajo do vretja.

Bosansko kavo postrežemo s kockami sladkorja, ratlukom, koščkom čokolade ali piškoti ter po želji z mlekom. 

Arabska kava

Še ena različica turške kave, ki je pri nas manj znana, a jo lahko prav tako pripravimo doma, je arabska kava. Njena posebnost je drugačen okus, saj je začinjena s kardamomom in žafranom. 

Arabsko kavo pripravimo tako, da v posodi za kavo segrejemo vodo – toliko skodelic vode, kolikor je oseb, ki jo bodo pile. Voda naj zavre, nato jo odstavimo in v vodo vmešamo kavo – za vsako skodelico eno zvrhano žličko. Pustimo nekaj časa, da se kava posede, nato v vodo vmešamo še kardamom in žafran ter vodo še enkrat pristavimo na ogenj. Segrevamo do vretja in odstavimo z ognja. 

Arabska kava se prav tako streže v majhnih skodelicah, saj je zelo močna. Pri tej kavi pena ni tako izrazita oziroma je ni. Pije se nesladkana in brez mleka. Da bi omilili njeno grenkobo, ob kavi navadno postrežejo dateljne ali kakšno sladico. 

Kava iz kafetjere

Na Primorskem je eden najbolj priljubljenih načinov priprave domačega espressa zagotovo priprava kave v kafetjeri. Gre za tisti nenavaden aparat, ki je sestavljen iz več delov in v katerem se zgodi “čarovnija”. 

Kava iz kafetjere ima vsekakor poseben okus, saj je kava v aparatu med pripravo izpostavljena visokemu pritisku. To da kavi bogat okus. Sama sem se kuhanju kave v kafetjeri dolgo upirala, saj sem bila prepričana, da je naprava preveč zapletena, vendar to sploh ne drži. Verjetno je to eden od načinov kuhanja kave, ki skoraj zagotovo vedno uspejo in vsakič dajo enake rezultate. 

Za pripravo kave v kafetjeri potrebujemo srednje grobo mleto kavo, pogosto je na embalaži tudi oznaka “espresso”. Kafetjero razstavimo, spodnji del napolnimo s hladno vodo do oznake, nato vanj vstavimo vmesni del z luknjicami (cedilo), ki ga do vrha zapolnimo s kavo in jo poravnamo, vendar ne potlačimo. Nato tesno privijemo spodnji in zgornji del kafetjere. Pristavimo na ogenj in čakamo, da se "čarovnija" začne. Po kakšni minutki ali dveh se začne proces, ko začne voda v spodnjem delu vreti, pri tem pa nastajata para in visok tlak, voda pa začne zaradi pritiska pronicati skozi cedilo s kavo in ozek "dimniček" v zgornji del posode. 

Če je temperatura previsoka, začne kafetjera močno piskati. Takrat moramo ogenj zmanjšati. Piskanju se sicer izognemo tako, da ogenj zmanjšamo že, ko zaslišimo brbotanje. Pri tem se proces ne bo ustavil in bo voda še naprej pronicala skozi filter. Ko večina vode preide iz spodnjega dela skozi kavni filter v zgornji del posode, se brbotanje umiri. 

Kavo postrežemo v skodelici, po želji ji lahko dodamo mleko in sladkor. Kava iz kafetjere je zaradi vmesnega filtra čista, brez usedline in zato pri številnih ljubiteljih kav tako zelo priljubljena in cenjena. 

Kava iz francoske preše

Tehnika kuhanja kave, ki je v zadnjih letih vse bolj priljubljena tudi pri nas, je priprava v francoski preši (french press). Ime je zavajajoče, saj so prešo za kavo tako kot kafetjero izumili v Italiji. Francoska preša uporablja potisk s silo, ki kavno usedlino po kuhanju potisne na dno posode, pri tem pa se ohrani skoncentriran okus. 

Za pripravo kave s to metodo potrebujemo grobo mleto kavo, ki jo stresemo v stekleno posodo preše. Vanjo prilijemo vročo vodo v želenem razmerju – priporočljivo je razmerje ena mera kave proti desetim meram vode, vendar pa lahko po okusu dodamo več oziroma manj kave. 

Pustimo, da se kava v vroči vodi namaka približno 3‒4 minute, nato jo z žlico premešamo in odstranimo morebitno peno na vrhu. 

Ko je kava “kuhana”, v stekleno posodo damo potiskač in ga počasi potiskamo do dna posode. Kavo nato prelijemo v skodelice in postrežemo. 

Kaj je torej skrivnost za pripravo dobre kave, v kateri so našli navdih številni pesniki, pisatelji in drugi umetniki? Tehnik priprave kave je nešteto, a prava je vedno tista, s katero sami pripravite kavo po svojem okusu. Nenazadnje je pomembno to, da v svoji skodelici kave resnično uživate in da si zanjo vzamete čas. Najboljša kava pa je vedno tista, ki jo spijemo v dobri družbi.