Ko zacveti bezeg, je čas za pripravo okusnega bezgovega sirupa, številni pa pripravijo tudi šabeso (tudi šebesa)– osvežujočo, zelo aromatično brezalkoholno pijačo, ki ji ponekod pravijo tudi bezgovo peneče vino. Ta fermentiran bezgov napitek so pripravljale že naše babice, danes pa doživlja zasluženo vrnitev kot naravna, osvežilna alternativa industrijskim sokovom. Dobro ohlajena šabesa namreč predstavlja odlično poletno osvežitev.

Šabesa je naravno gazirana pijača, pripravljena iz bezgovih cvetov, limon in sladkorja, z dodatkom vode, kisa in časa, ki poskrbi za nežno fermentacijo. Med pripravo pijača razvije mehurčke, zato mnoge spominja na domač "bezgov šampanjec" – le da je brez alkohola (razen, če fermentacija traja predolgo). Je popolna izbira za tople pomladne in poletne dni, pa tudi za piknike ali praznovanja, kjer želimo ponuditi nekaj drugačnega, a preprostega.

Kako se pripravi šabesa?

Za pripravo domače šabese potrebujemo lepe, razcvetele bezgove cvetove. Slednje vedno nabiramo ob sončnem in lepem vremenu, po tem, ko nekaj dni ni deževalo. Najbolje v dopoldanskem času ter stran od prometnih cest in onesnaženja. Cvetove pred uporabo skrbno pregledamo in odstranimo morebitne žuželke. Jih ne peremo, ampak samo odrežemo velike peclje. Poleg cvetov potrebujemo še sladkor, dober kis in limone z lupino, ki ni obdelana s škropivi.

Poleg samih sestavin pa za pripravo šabese potrebujemo še večjo stekleno ali pa namensko plastično posodo, gosto cedilo, gazo in čiste steklenice ali plastenke, v katere bomo pripravljeno pijačo spravili.

Za pet litrov šabese potrebujemo:

- 10 -15 bezgovih cvetov
- 5 litrov vode
- 600 g sladkorja (ali po okusu)
- 2 bio limoni
- 50 ml vinskega kisa (lahko je tudi jabolčni kis)

Limoni dobro operemo pod vročo vodo in ju narežemo na pol do enega centimetra debele kolobarje. Bezgove cvetove pregledamo in odstranimo morebitne žuželke. 

Skuhamo vodo in v njej raztopimo sladkor. Vodo z raztopljenim sladkorjem prelijemo v večjo posodo in ohladimo. Dodamo kis, rezine limone in bezgovo cvetje. Vse skupaj s kuhalnico dobro premešamo, da se sladkor stopi.

Posodo postavimo na senčno mesto s sobno temperaturo. Tako pripravljeno šabeso pustimo namakati 2-3 dni. Vmes jo enkrat ali dvakrat na dan premešamo s kuhalnico, po nekaj dneh se bo pijača med mešanjem zapenila.

Po dveh ali treh dneh šabeso precedimo čez gosto cedilo, ki ga obložimo še s čisto bombažno gazo. Nalijemo jo v čiste steklenice ali plastenke, ki pa jih ne smemo popolnoma zapreti, saj bo v njih še potekal proces vrenja. Namesto zamaškov čez vrat steklenice položimo manjši kos bombažne krpice ali gaze, ki ga na steklenico pritrdimo z elastiko. Če uporabljamo plastenke, zamaške le na pol privijemo.  

Steklenice ali plastenke s šabeso obvezno hranimo na suhem, temnem in hladnem prostoru. Takoj, ko pijača doseže želen okus in stopnjo gaziranosti, jo hranite v hladilniku, da zaustavite fermentacijo.

Nasveti za pripravo šabese

Nabirajte bezeg stran od cest in urbanih središč. Najbolje zgodaj zjutraj, ko so cvetovi najbolj dišeči. Izberite le popolnoma odprte, sveže kobule brez poškodb ali rjavega robu.

Cvetov ne umivajte. Le nežno jih otresite ali preglejte za morebitne žuželke. Tako boste ohranili dragocen cvetni prah, ki da šabesi njen značilen okus in sproži fermentacijo.

Uporabite bio limone. Ker limone dodajate z lupino vred, je pomembno, da niso škropljene. Lupina doda pomemben del okusa.

Pokrijte z gazo ali čisto kuhinjsko krpo. Tako pijača diha, hkrati pa jo zaščitite pred mušicami in prahom.

Mešajte vsak dan. S tem preprečite, da bi se sladkor nabiral na dnu in spodbudite enakomerno fermentacijo.

Pazite na temperaturo. Posoda naj stoji v senci, pri sobni temperaturi (18–22 C). Previsoke temperature lahko pospešijo fermentacijo in vplivajo na okus.

Ne čakajte predolgo. Šabesa je običajno pripravljena v 3 do največ 5 dneh. Če jo pustite dlje, lahko začne razvijati alkohol – kar ni vedno zaželeno.

Shranjujte v hladilniku. Ko je pijača pripravljena, jo hranite v hladilniku. Najbolje je, da jo popijete v nekaj dneh – daljše shranjevanje lahko poveča vsebnost ogljikovega dioksida in povzroči pokanje zamaškov.