Potica je gotovo najbolj znana in najbolj razširjena tradicionalna slovenska jed. Njeno ime menda izhaja iz besede povitica, od koder se je spremenila v povtico in nato nadalje v potico. Potice sem se otepala na vse možne načine, saj sem se njene priprave, vzhajanja, zvijanja in peke strašansko bala. Potem pa sem poprijela za kuhalnico, valjar, kokosovo olje in pirino moko ter začela. Čeprav nisem privrženka kvasa, je pri potici skoraj nujen, naslednjič pa poskusim še s starterjem oziroma drožmi. Potica je tudi veganska, se pravi testo ni ravno tradicionalno, saj ne vsebuje rumenjakov. Rumenjaki naj bi bili nujni za sočnost testa, slišala pa sem tudi zgodbo svoje tašče, da bolj, ko je bilo testo rumeno, bolj so bile gospe ponosne, to je pomenilo, da v hiši ni primankovanja, saj so uporabile za potico veliko rumenjakov. Kakorkoli že, po svoji navadi moram malo razburkati tradicionalne recepte. Za lepo rumeno barvo testa sem uporabila kurkumo, za sočnost pa kokosovo olje in kokosovo smetano.