Debelemu pustnemu torku vsako leto sledi pepelnična sreda oziroma krajše pepelnica: katoliški praznik, ki naznanja 46-dnevno obdobje posta pred veliko nočjo. Že Valvasor je pisal o posebnem slovenskem pepelničnem običaju, po katerem naj bi dekleta, ki so se približevala tridesetemu letu in se med novim letom ter pustom niso poročila, morala fantom na vasi nekaj plačati ali pa so morala na pepelnično sredo za kazen po vasi vleči ploh. Šlo je za težak olupljen hlod, na katerega je bila pritrjena slamnata lutka, fantje pa so dekleta priganjali z biči, če niso pridno vlekla. Na koncu so lutko vrgli v vaški vodnjak, ploh pa so prodali na dražbi in kupnino zapili na naslednjem plesu. Postni čas je nato zahteval umirjeno vedenje in odpovedovanje slabim navadam, dekleta pa v času do velike noči niso smela nositi rdečih in živopisanih oblačil.

Danes je bolj kot ploh za pepelnično sredo značilen uvod v postni čas, ki pri katoliških in pravoslavnih vernikih traja vse do velike noč in v katerem naj bi se odrekli grehu, se odpovedali največjim razvadam ter priljubljenim dobrinam in se pripravili na Kristusovo vstajenje. Po izročilu je post naznanil polnočni zvon, čez dan pa je sledilo pepeljenje – cerkveni obred, pri katerem so duhovniki po cerkvah ljudem s pepelom 'lanskih' oljk pokrižali čela ter ob tem izrekali znane biblijske besede: »Spreobrni se in veruj evangeliju!« ali »Spominjaj se, da si prah in da se v prah povrneš!«. Gre za znamenje, ki naj bi predstavljajo našo minljivost.

Pepeljenje je bilo sicer poznano že v stari zavezi, ko so se ljudje oblekli v raševino in se potresli s pepelom, v novi zavezi je bil dodan še križ, ki je znamenje zmage življenja nad smrtjo. Še na začetku 20. stoletja so blagoslovljeni pepel verniki iz cerkva kot obrambno sredstvo pred naravnimi nesrečami nesli tudi domov, ponekod so ga celo posipali po polju. Danes mašniki za pepeljenje uporabljajo običajni pepel, s katerim vernike pokrižajo po čelu in jih s tem blagoslovijo. Po rimskokatoliški postni postavi sta pepelnična sreda in veliki petek dneva strogega posta, ko naj bi se verniki (razen otroci, ostareli, bolni in nosečnice) le enkrat na dan najedli do sitega in se ob tem vzdržali mesnih jedi. Poleg tega naj bi se mesu v čast križanemu Jezusu odpovedali tudi vse petke do velike noči. Prav tako bi se morali v celotnem času velikega posta odpovedati tudi slabim razvadam, kot so denimo alkohol, tobak, sladkarije, lenarjenje ...

Posta sicer ne prakticirajo samo verniki, temveč tudi tisti, ki želijo svoje telo razstrupiti oziroma očistiti vseh nakopičenih odpadnih snovi in strupov, ki so se v telesu nabrali med zimo. Postenje velja za učinkovit način, s katerim telo razbremenimo vsakdanjih naporov, ki so povezani s prebavljanjem in presnavljanjem hrane. Tradicionalni vidik spomladanskega posta temelji na skladnosti z naravo in je po besedah poznavalcev še kako smiseln. Shrambe se po dolgi zimi namreč počasi začnejo prazniti, zunaj pa še ni pridelkov, ki bi jih lahko dali na krožnik. Poleg tega je osnova spomladanskega posta prečistiti telo in v njem na novo vzpostaviti ravnovesje, ki se je čez zimo in med številnimi prazniki nekoliko porušilo. Danes namreč razmeroma hitro zakisamo telo, kar lahko vodi v številne zdravstvene težave in post je lahko ključni dejavnik pri ponovni vzpostavitvi ustreznega kislinsko-bazičnega pH razmerja.

► Preberite še: Živila, ki vam bodo pomagala pri razstrupljanju

Pomena posta so se zavedali že stari Egipčani v 15. stoletju pr. n. št. in so ga po pričevanju grškega pisatelja Herodota pojmovali kot osnovo za ohranjanje zdravja in mladosti. Postili so se enkrat na mesec, ker so spoznali, da preveč hrane škoduje. Postili so se tudi stari Grki, celo filozof Pitagora in njegovi učenci, saj je menil, da s tem povečuje svojo sposobnost razmišljanja. Iz nekega razloga naj bi redne 10-dnevne poste izvajala tudi Platon in Sokrat. V 4. stoletju pr. n. š. je v Tibetu celo obstajala knjiga z naslovom Osnovna načela medicinske znanosti Tibeta, ki vsebuje poglavje o zdravljenju s hrano in postom. K postu je pozneje nagovarjalo krščansko sveto pismo, pa tudi vse druge religije sveta, kar dokazuje, da so se modreci že nekoč zavedali, da je preobilno prehranjevanje poglavitni vzrok za številne bolezni.

► Preberite še: 6.000 let stara sladica, ki zdravi številne bolezni

Pod besedo post se dandanes pojmuje marsikaj. Najbolj osnovni je prej omenjeni verski post, v času katerega je pomembno zlasti, da uživamo hrano, ki jo prebavila lahko popolnoma predelajo in izločijo in ki se ne odlaga napol prebavljena v obliki škodljivih snovi kjerkoli v organizmu. Uživamo lahko žita z nizkim glikemičnim indeksom (riž, kvinoja, oves, proso, pira, bulgur, ješprenj, ajda in amarant), zelenjavo, kalčke, sadje, ribe in morske sadeže, stročnice in oreščke. Tako si na primer lahko privoščimo kakšno enolončnico z zelenjavo in/ali ribo, zelenjavni narastek, testenine in solato. Čez dan moramo spiti vsaj tri litre tekočine – to so lahko sveže stisnjeni zelenjavni, sadni ali sadno-zelenjavni sokovi, nesladkani čaji, voda ali zelenjavni prevretki.

Vse oblike daljših postov in postov, pri katerih se odrečemo večini živil, pa bi morale potekati pod zdravniškim nadzorom. Med najbolj priljubljenimi tovrstnimi oblikami postenja so: post s presno hrano, post ob naravnih sokovih ter popolni post. Slednji je najzahtevnejši, saj vključuje zgolj vodo. Priprave trajajo četrtino načrtovanega posta, torej če se pripravljate na dvotedenski post, trajajo priprave tri do štiri dni. Te prve štiri dni postopoma prehajate na lahko in nekuhano hrano, pijete več vode in se več gibate. Priročno je imeti tudi klistir, saj zastajanje zadnjih obrokov v prebavilih zaradi vrenja povzroča hud glavobol. Na tako obliko postenja se je treba psihično in fizično dobro pripraviti, saj nas lahko mnogokrat obidejo slabost, čustveni izlivi in razdraženost, zato je najprimernejši čas prav tako dopust.

Prednosti in slabosti postenja

Danes post velja za eno redkih uspešnih naravnih metod razstrupljanja, z njegovo pomočjo nekateri zdravijo zgodnje znake bolezni, prav tako pa naj bi pomagal pri ohranjanju naših telesnih in umskih sposobnosti. Post kot način zdravljenja naj bi bil najučinkovitejša in najvarnejša metoda zdravljena bolezni metabolizma, ki imajo izvor v prehrani, pomagal naj bi pri premagovanju odvisnosti od zdravil in poživil, topil odvečne kilograme ter prinašal lepo polt in napeto kožo. Občasen post naj bi celo podaljšal življenjsko dobo, saj ima pozitiven vpliv na celotno človekovo zdravje, in ščitil pred glavnimi kroničnimi obolenji splošne populacije. Tako naj bi pomagal preprečevati diabetes tipa 2 in srčno-žilne bolezni, saj naj bi ugodno vplival na znižanje krvnega tlaka, skupnega in LDL holesterola ter zmanjšal inzulinsko rezistenco oziroma izboljšal občutljivost na inzulin.

A čeprav ga priporočajo številni zagovorniki življenja v sožitju z naravo, naj bi imel post po besedah strokovnjakov tudi številne negativne učinke. Vsakršno postenje z odrekanjem večine živil namreč v telesu sproži presnovni stres, ki je daleč od čiščenja telesa, o katerem pripovedujejo zagovorniki. Post vodi tudi v izgubo mišične mase in povečano tveganje dehidracije. Lakota, pomanjkanje tekočine in povišana raven stresa v prvih dveh povzročijo motnje spanja in glavobole, pri ženskah lahko pride do izostanka menstruacije, zmanjšane plodnosti in hitrejše menopavze. Ob tem strokovnjaki opozarjajo še na sindrom ponovnega hranjenja, ki je potencialno življenjsko zelo ogrožujoče stanje, saj po postu pride do nenadnega velikega vnosa hranil v telo, kar lahko vodi v elektrolitsko neravnovesje, posledica tega pa je lahko celo srčni zastoj. Dobro je namreč znan pojav iz druge svetovne vojne, ko so ujetniki iz taborišč ponovno začeli jesti in so doživeli srčne zastoje. S sodobnim postenjem naj bi bilo podobno, le da se ga ljudje danes poslužujejo povsem prostovoljno.

Vendarle pa ne glede na vse pluse in minuse odločitev za samo postenje (ter za njegovo obliko in intenziteto) ostaja prepuščena vsakemu posamezniku – in prav je tako!