Prihaja pust in z njim obdobje rajanja, pustnih mask in seveda tudi krofov, flancatov, mišk in ostalega peciva. Ker je pust pregovorno “masten okrog ust“, so značilne jedi večinoma mastne, sladke in ocvrte, bolj malo ljudi pa ve, da imajo tudi velik simbolni pomen: privabljajo obilno letino in so še zadnji kalorični zalogaj pred 40-dnevnim velikonočnim postom. Prav tako številni ne vedo, da krofe poznajo domala po vsem svetu, le da imajo v drugih kulturah nekoliko prilagojeno obliko in povsem drugačna imena.
Čeprav so na voljo skozi vse leto, si večina krofe tradicionalno privošči bolj kot ne samo v času okrog pusta. To pecivo iz kvašenega testa, ocvrto v olju, polnjeno z marmelado, čokolado ali vanilijevo kremo in posuto s sladkorjem v prahu, velja za tipično pustno sladico, ki naj bi po starih vražah v kombinaciji s kurenti odganjala zimo in privabljala obilno letino. Nekoč, še preden se je uveljavil julijanski koledar, so bili glavna dobrota praznovanja novega leta, ki je nastopilo v pomladnem času, pozneje so postali del tradicionalnega nekoliko bolj mastnega jedilnika v času pred 40-dnevnim velikonočnim postom.
Krofi naj bi po starih vražah v kombinaciji s kurenti odganjali zimo in privabljali obilno letino.FOTO: Profimedia
Legend o tem, kako so nastali krofi, kot jih poznamo pri nas, je veliko. Nekateri pravijo, da naj bi jih kot prva okrog leta 1960 ocvrla dunajska slaščičarka Cecilia Krapf, kar bi pojasnilo tudi njihovo današnje ime (Avstrijci jim pravijo Krapfen, podobno tudi pri nas na Koroškem – krapi); drugi trdijo, da naj bi jih pripravljali že v kuhinjah starih Rimljanov. Stara legenda pravi, da naj bi nastali po nesreči, ko je neka nesrečno zaljubljena kuharica testo za kruh pomotoma vrgla v vroče olje in ker ji ga je bilo škoda zavreči, ga je pač ocvrla z obeh strani.
Etnologi so si vsekakor enotni, da so krofi k nam prišli sredi 19. stoletja iz sosednje Avstrije, kar pojasnjuje tudi njihovo originalno slovensko ime – dunajski krofi. Čeprav naj bi avstrijski prvi zapisi o krapfih oziroma krofom podobnem pekovskem pecivu segali že v 9. stoletje (krapp naj bi bil takrat pridevnik, pomenil pa naj bi 'globoko ocvrto'), pa naj bi se uživanje tega peciva dodobra razširilo v dunajski dvorni kuhinji v začetku 19. stoletja. Takratni krofi naj bi bili veliko manjši od današnjih, ocvrti pa naj bi bili na maslu in nadevani z brusnično ali marelično marmelado.
Recepte za dobre domače pustne krofe najdete TUKAJ.
A to, kar so v Avstriji Krapfen, so v Nemčiji pa tudi v delih Nizozemske in Francije Berliner Pfannkuchen. Gre za tako rekoč identično različico krofov in kot je v obeh nemško govorečih državah v navadi, se tudi pri krofih Avstrija in Nemčija kregata okrog tega, kateri so jih pripravili prej. Z njimi je povezana celo urbana hudomušna legenda, ki pravi, da ameriški predsednik John F. Kennedy ob obisku Berlina leta 1963 s svojim znamenitim stavkom 'Ich bin ein Berliner' v resnici ni želel povedati, da je Berlinčan, temveč da je krof. No, v tem najbrž ni niti kančka resnice.
Luknja namesto polnila
Ne glede na to, ali izvirajo iz Rima, Dunaja ali Berlina, je za pusta treba pojesti vsaj en krof, na debeli četrtek pa krhke flancate (recept najdete TUKAJ), kvašene flancate (recept vam je na voljo TUKAJ) in ocvrte miške (recept si lahko preberete TUKAJ). Včasih je bila na pustni mizi vedno tudi ocvirkova potica (recept vam je na voljo TUKAJ) oziroma ocvirkovka (recept najdete TUKAJ), a je že skorajda izumrla, predvsem zato, ker jo pripravljajo le še prave gospodinje in jih za razliko od krofov v prodajalnah praktično ni več mogoče kupiti. In če se pri nas v teh dneh skorajda vsi sladkamo z okusnimi mastnimi krofi, polnjenimi z marelično ali borovničevo marmelado, čokolado ali vanilijevo kremo, se v številnih kulturah krofi strežejo brez nadeva.
Najbolj radikalni so v tem smislu zagotovo Američani, ki se s krofi ali doughnutsi (tudi donutsi) z veseljem sladkajo skozi vse leto, a so ti videti kot napihnjeni ocvrti obročki, ki so lahko okrašeni z različnimi prelivi oziroma glazurami (recept za prave ameriške krofe najdete TUKAJ). Na ameriška tla naj bi jih prinesli nizozemski priseljenci in jih najprej zakoreninili na Manhattanu v New Yorku, ki je bil takrat še znan kot Novi Amsterdam. Prvotno naj bi imeli obliko kroglic brez luknjice v sredini, imenovali pa naj bi se olykoeks, kar v nizozemščini pomeni 'sladko pecivo, ocvrto v olju'. Pod imenom doughnut naj bi se prvič pojavili okrog leta 1803 v takratnih kuharskih knjigah. Leta 1809 jih je v eni izmed svojih knjig omenil tudi ameriški pisatelj Washington Irving.
Krofe naj bi v Ameriko prinesli nizozemski priseljenci, a ti takrat še niso imeli luknjice v sredini in pisane glazure po vrhu.FOTO: Shutterstock
Današnjo obliko in okus naj bi ameriški krofi dobili do sredine 19. stoletja, za kar naj bi bila zaslužen takrat komaj 16-letni kapetan tovorne ladje Hanson Gregory. Večkrat naj bi se pritoževal nad izjemno veliko vsebnostjo maščobe v krofih in surovo sredico, zato je nekega dne v sredino testa z lončkom za poper iz kositra naredil luknjo. To tehniko naj bi predstavil svoji materi Elizabeth, ki naj bi bila nato zadolžena za pripravo luknjastih krofov, v testo za katere naj bi dala tudi muškatni orešček in cimet ter limonino lupinico. Nekateri pravijo, da jih je tako naredila zato, da so jih njen sin Hanson ter njegova posadka lahko shranili na dolgih poteh in jih uživali v primeru prehladov. Poleg tega je sredico napolnila z lešniki ali orehi ter svojo mojstrovino poimenovala doughnuts, oziroma krofi. Po drugi teoriji, ki je luč sveta ugledala leta 2013, naj bi bil recept za ameriške krofe prvič omenjen v neki kuharski knjigi, ki jo je leta 1800 napisala žena barona Thomasa Dimsdalea, zaupal pa naj bi ji ga znanec, ki ji je tudi sugeriral navodila za pripravo 'dow nut-sov'.
Kako so videti krofi po svetu?
Krofe oziroma njim podobno pecivo, lahko sicer najdemo praktično po vsem svetu, le da imajo precej drugačne oblike in imena, prav tako so z njimi povezane drugačne tradicije kot pri nas. A to še zdaleč ne pomeni, da so kaj manj okusni. Italijanska različica krofov se denimo imenuje bomboloni; gre za globoko ocvrto kvašeno pecivo, ki je dodobra napolnjeno z jajčno ali vanilijevo kremo. Njihova posebnost je v tem, da jih polnijo od zgoraj, ne s strani, kot pri nas. V nekaterih delih Italije jih imenujejo zgolj bomba, kar naj bi se navezovalo na izjemno kalorično bombo, ki jo zaužijemo z bomblonom.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Poljaki krofe imenujejo pączki, tradicionalno pa se na mizah znajdejo na tako imenovani debeli četrtek. V testu ne sme manjkati kozarček žitnega žganja, ocvrtki pa so ponavadi posuti s sladkorjem v prahu ali naribano pomarančno lupino. Na prvi pogled so podobni našim krofom, a testo praviloma vsebuje več masla in jajc, kar pomeni, da imajo bogatejšo teksturo in okus.
Francozi krofom pravijo beignet (recept najdete TUKAJ) in veljajo za desert, ki je lahko pripravljen bodisi iz kvašenega ali nekvašenega testa. Posuti so s sladkorjem v prahu, njihova posebnost pa je oblika – medtem ko je večina krofov po svetu okroglih, so beigneti kvadratasti. Tradicionalno se uživajo ob skodelici vroče kave z mlekom - café au lait.
Medtem ko je večina krofov po svetu okroglih, so beigneti kvadratasti.FOTO: iStockphoto
Na Nizozemskem in v Belgiji poznajo krofe, kot jih imamo pri nas, imajo pa tudi povsem svojo različico ocvrtega vzhajanega testa, ki ji pravijo oliebol. Beseda v nizozemščini pomeni oljnate kroglice, gre pa za globoko ocvrto pecivo v velikosti bejzbolske žogice, ki je tipična sladica božično-novoletnih praznikov. Nizozemci jih običajno pripravijo kot 'kruh praznovanja' in jim dodajo rozine ter včasih tudi orehe, kvas pa občasno nadomestijo kar s pivom.
Nizozemski krofki so tipična sladica božično-novoletnih praznikov.FOTO: iStockphoto
Tradicionalni španski in mehiški krofi se imenujejo churrosi in so namesto v krogle oblikovani v palčke (recepte najdete TUKAJ). So popolna kombinacija sladkorja, cimeta in ocvrtega testa. Tradicionalno so churrose stregli za zajtrk, a so danes znani bolj kot izjemno okusna sladica. Poznajo jih tudi na Kubi, kjer so pogosto polnjeni z guavo, medtem ko jih Mehičani polnijo s karameliziranim sladkorjem in mlekom. Tradicionalno jih strežejo ob skodelici kave z mlekom ali goste vroče čokolade.
Churrosi se tradicionalno strežejo ob skodelici kave z mlekom ali goste vroče čokolade.FOTO: iStock
Južnoameriška različica krofov je podobna našim jogurtovim miškam (recept najdete TUKAJ) in se imenuje buñuelos. Gre za kot grižljaj velike kroglice skutinega testa, ki jih po cvrtju potopijo v aromatizirani sirup in jih posujejo s cimetovim sladkorjem ter servirajo s toplim medom. To pecivo simbolizira srečo, zato se pogosto znajdejo na mizah domačinov. A ker je priprava zelo zahtevna in dolgotrajna, jih doma pripravlja vse manj ljudi.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Turki in Grki na področju ocvrtega testa prisegajo na tulumbe in lokme. Tulumba (recept je TUKAJ) je majhno sladko pecivo ovalne ali valjaste oblike s progami, ki je narejeno iz globoko ocvrtega paljenega testa in nato potopljeno v sladek sirup z okusom cvetlic ali sadja. Lokma je prav tako globoko ocvrto testo, ki pa je okrogle oblike in ima velikost žogice za namizni tenis. Namočeno je v gosti med ali sirup in nato potreseno s cimetom.
potopljeno v sladek sirup z okusom cvetlic ali sadja.FOTO: Thinkstock
Krofom so zelo podobni tudi izraelski sufganiyoti, katerih ime izvira iz hebrejske besede za gobo. Tradicionalno jih strežejo v času hanuke oziroma judovskega praznika luči. Polnjeni so lahko z različnimi vrstami marmelad ali krem, med drugim s čokolado, jajčno ali vanilijevo kremo ali kavnim ekstraktom. Priljubljeni so tudi na Bližnjem vzhodu, njihova priprava pa je lahko zelo zapletena, saj zahtevajo potrpljenje, pravo temperaturo olja in kar nekaj dodatne posode.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Svojo različico krofov poznajo tudi na jugu Azije, v Indiji in na Bližnjem vzhodu, imenujejo pa jih jalebi. Po obliki so podobni karnevalskim prestam in se večinoma uživajo ob posebnih praznikih. Namočeni so v žafranov sirup, ki ohranja sočno notranjost, hkrati pa daje hrustljavo skorjico. Najpogosteje jih postrežejo še vroče, žvečljiva tekstura in sladkast okus pa sta kriva, da je ta sladica zelo priljubljena med ljudmi vseh starostnih skupin.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Indijci prisegajo na balushahi oziroma badusho – tradicionalno sladico, ki je tako po sestavinah, kot po videzu podobna glaziranim krofom. V prečiščenem maslu ocvrta sladica je še vroča namočena v sladek sirup, ki ji daje vlažnost in sladkobo. Okusno okroglo pecivo je najbolje uživati ob skodelici okusnega čaja ali kave. Podobna vrsta peciva je tudi gulab jamun – gre za globoko ocvrte majhne kroglice iz mlečnega testa, s hrustljavo skorjico in mehko sredico, ki so lahko prelite z lahkim sirupom.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Kitajski krofi se imenujejo youtiao in so namesto v krogle oblikovani v palčke, ki jih domačini najpogosteje uživajo za zajtrk, in sicer tako, da jih narežejo na kose in namakajo v sojino mleko ali rižev puding, s katerima mehčajo hrustljavo skorjico.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Južnoafriško ocvrto testo koeksister po obliki niti malo ne spominja na krofe, saj je lahko pripravljeno bodisi s pikantnimi začimbami in kokosovo glazuro ali pa v obliki sladkih, hrustljavih prepletenih paličic, ki jih po cvrtju potopijo v hladen sirup. Njihovo ime naj bi sicer izviralo iz kolonialne nizozemske besede koekje, kar pomeni kolaček in koeksister ima resnično bolj kruhasto teksuro kot krofi drugod po svetu.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
V državah severne Afrike pa so krofi znani pod imenom sfenj in so bolj podobni ameriški različici tega peciva, saj imajo na sredini luknjo. Ime zanje izvira iz arabske besede za gobo, po cvrtju pa jih namočijo bodisi v med, bodisi v marmelado ali jih povaljajo v sladkorju v prahu. Testo ne vsebuje niti kančka sladkorja, zato tudi končna različica ni tako sladka, kot v večini preostalega sveta.
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
Za tiste, ki želijo nekaj posebnega
V kolikor pa bi radi, da bi bil letošnji pust nekaj posebnega, imate še ravno dovolj časa, da v zadnjem trenutku rezervirate letalsko karto do New Yorka in obiščete filipinsko restavracijo Manila Social Club, v kateri vam bodo z veseljem postregli krof, posut s 24-karatnimi zlatimi lističi. Za posamezni kos te ekscentične dobrote boste odšteli kar 100 ameriških dolarjev (88 evrov), če pa vseeno mislite, da je ta cena 'nekoliko' pretirana, si lahko namesto tega naročite manj veličasten, a zato nič manj poseben vijoličen krof, ki je oblit s filipinsko kremo ube hlaya – za to gurmansko dobroto boste odšteli 40 dolarjev (35 evrov). No, ob teh številkah se cene pustnih krofov v naših prodajalnah nenadoma ne zdijo več tako zelo zasoljene, kajne?
Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.
UIVsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.
