Martinovo, ki ga praznujemo 11. novembra, je praznik, ki simbolično zaključuje obdobje dela na vrtu in njivi, v sadovnjaku in vinogradu. Do dneva praznovanja mora biti pridelek pobran in spravljen v shrambah ter kleteh. Od tega, koliko ga je bilo, je bilo nekdaj odvisno življenje ljudi, saj pred vrati že čaka dolga mrzla zima.
kaj kmalu pride sneg, zmrzlina.
In če te tudi dobro greje,
le tri dni babje leto šteje."
Če je gospodar naredil vse tako, kot je treba, se v tem obdobju mošt spremeni v pravo vino – in to je seveda treba praznovati! Po kmečkih domovih zadišijo pečeni kostanji, gospodinje pripravijo bogato obložene mize, vaščani pa pokramljajo in marsikje tudi zapojejo.
on ga je krstil, jest ga bom pil.
Kume moj dragi, zdaj se napi,
dugo ga ne boš, zda se navži ..."
Od kod izvira martinovo?
Martinovanje ima tako kot večina krščanskih praznikov svoj izvor v starih poganskih običajih. Od nekdaj so ljudje v našem klimatskem pasu v novembru praznovali zaključek letine s pojedinami in žrtvovanji, s katerimi so hoteli doseči, da bi jim bile naravne sile naslednje leto vsaj enako, če ne še bolj naklonjene. Ob koncu obdobja zorenja so imeli lepo navado poravnati medsebojne dolgove, odslovili ali na novo zaposlili so tudi hlapce in dekle.
S prihodom krščanstva so v že obstoječe običaje in praznike vključili nove krščanske zavetnike. Martin, ki je bil resnična oseba – bil je škof v Toursu – je prevzel funkcijo zavetnika za dobro vinsko letino. Rodil se je leta 316, umrl pa 8. novembra leta 397. Goduje 11. novembra – in zato je na ta dan tudi martinovanje.
Martinovo je praznik, ki ima v vsaki vinorodni deželi drugačne značilnosti in posebnosti. Čeprav je Slovenija po kvadratnih kilometrih zelo majhna država, je izjemno velika in pestra po svojih izročilih in kulturi. Tako je v Goriških brdih ponekod še vedno v navadi, da na sod postavijo jabolko, v katero zataknejo različna mediteranska zelišča, na osnovi tega jabolka pa potem ugotavljajo, kakšna bo naslednja letina. Če se jabolko lepo posuši, bo drugo leto dobro vino, če zgnije, bo letina slaba. V nekaterih slovenskih krajih je ohranjeno vedeževanje s prsno kostjo pečene goske: če je rjava, bo zima huda, če je bela, bo zelo zasnežena.
Za martinovo so tako kot za vse naše praznike značilne jedi, ki niso izbrane po naključju; vsaka ima svoj pomen in namen. Na praznike so postregli jedi, ki v vsakdanjem življenju niso bile običajne, niti ob nedeljah ne. Postregli so poslastice, ki so jih hranili za izjemne priložnosti. Za martinovo je značilna perutnina, še posebej gosi in race, vendar so ljudje pripravili tudi drugo perutnino, pač tisto, kar so imeli. Najbolj značilna jed ob martinovem je pečena gos ali raca, nadevana s kostanji in/ali jabolki (lahko tudi kutinami), ki je postrežena z mlinci in rdečim zeljem, vendar ne manjka idej za slastne jedi, s katerimi lahko postrežemo gostom za praznično mizo:
- kostanjeva potica;
- gos iz pečice z jabolki;
- raca iz pečice s timijanom;
- domača gosja juha;
- solata z raco in pomarančo;
- rdeče zelje z brusnicami;
- polnjeni listi vinske trte.
Še več idej za pripravo prave pojedine za martinovo najdete TUKAJ.
Gosi, race in kokoši so bile od nekdaj daritvene živali (gospodar je žrtvoval drobnico, gospodinja pa perutnino). Seveda žrtvovanje domačih živali ni sodilo v krščanski praznik, zato so "žrtvovanje" domače gosi za boljšo prihodnjo letino spremenili v simbolično kazen: gos pojemo zato, ker je izdala Martina. Po legendi naj bi se bil Martin poskušal izogniti imenovanju za škofa (bil je pač skromen možak) tako, da se je skril med jato gosi. In te so ga seveda takoj izdale z glasnim oglašanjem. Kako naj bi vedele, kaj bi rad ...
