Kdaj natančno se je rodil Kristus, ni znano. Skoraj gotovo je, da se je rodil vsaj šest let pred našim štetjem. Okrog leta 200 so božič praznovali 20. maja, pozneje, ko so se kristjani začeli zanimati za datum njegovega rojstva, pa so si izbrali 25. december. Tako je cerkvena občina v Rimu na ta dan obeleževala praznik Jezusovega rojstva že leta 336, leta 354 pa se je po ohranjenih podatkih praznovanje božiča povsem ustalilo.

V Sloveniji se je na zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2002 za pravoslavce izreklo 2,3 odstotka oziroma 45.908 ljudi, med njimi je 32.665 Srbov, 3.583 Slovencev in 2.623 Makedoncev. Do danes naj bi se število pravoslavnih pri nas povzpelo na 50 tisoč vernikov. Njihovo praznovanje božiča je sicer na prvi pogled podobno katoliškemu, a vendarle precej drugače zastavljeno. Največja razlika je zagotovo v izboru hrane pred božičem; medtem ko katoliki nimajo omejitev glede prehranjevanja, se morajo pravoslavni verniki šest tednov pred božičem postiti. V tem času ne uživajo mesnih in mlečnih izdelkov, saj se morajo notranje prenoviti. Prav tako je pravoslavni božič veliko manj razkošen kot katoliški, ki so mu v zadnjih desetletjih zavladali Božiček ter brezglavo nakupovanje in obdarovanje.

Danes badnjak večina zvečer skuri v peči. To hrastovo poleno simbolizira les, ki so ga pastirji prinesli Jožefu, da je v hlevčku lahko zakuril in s tem ogrel Jezusa. Z zažiganjem badnjaka je povezano tudi družinsko slavje. Okrog badnjaka, ki dogoreva, se zberejo domači. Njegova svetloba prežene mrak neznanja v pričakovanju Odrešenikovega rojstva. Na badnji večer še velja večtedenski post, zato je večerja tradicionalno postna. Po srbskem pravoslavnem običaju so na mizi ribe (tisti najbolj dosledni se jim odrečejo, češ da gre za meso), prebranec, tavče gravče (makedonska jed iz fižola), medenjaki, suhe slive in orehi.

Za božič iz bele moke spečejo okroglo pogačo, tako imenovano česnico, v njeno testo dajo kovanec kot dar za Jezusa. Pečen kruh nato razrežejo na toliko kosov, kolikor je članov družine, kakšen dodaten kos pa namenijo tudi za službo, hišo, živali, ki jih imajo doma, in podobno. Ob skupnem obedu kruh tradicionalno trikrat zavrtijo, član družine pa dobi tisti kos, ki se ustavi pred njim. V nekaterih družinah je za delitev pogače zadolžen najstarejši član družine. Deli ga po koščkih – prvega za boga, drugega za hišo, potem ga dobijo vsi družinski člani. V obeh primerih tistega, ki v svojem kosu kruha najde kovanec, čaka še posebej uspešno novo leto.

Po slavnostni večerji se verujoči zberejo v cerkvah pri polnočnih mašah. Po evangeliju naj bi se Jezus rodil na slami, zato jo nekateri položijo v snopič badnjaka, preden ga zažgejo, nekateri pa jo posujejo tudi po domu, s čimer naj bi simbolično postal betlehemski hlevček, v katerem se je rodil Jezus. Običaj je danes ponekod poenostavljen: badnjak v obliki šopka iz slame in hrastovih vejic verniki iz cerkve odnesejo v svoje domove ter s tem simbolično poustvarijo skromen prostor, v kakršnem se je pred dvema dobrima tisočletjema rodil Jezus. Na božični dan naj bi ga imeli na jedilni mizi, nato pa ga ali obesijo kje v stanovanju ali odnesejo na vrt in privežejo h kakšnemu drevesu ter si s tem zagotovijo bogato letino.

Čeprav Srbe, Črnogorce, Makedonce in Ruse druži pravoslavna vera, med njihovimi božičnimi običaji vendarle obstajajo zanimive razlike, ki popestrijo njihovo praznično tradicijo. Črnogorci denimo s hrastovega drevesa, ki ga prinesejo iz gozda, odrežejo hrastove vejice. Teh mora biti toliko, kot je moških v hiši, k tej številki pa je treba dodati še eno za mali božič. Vejice je treba preliti s krvjo živali (jagnje, odojek, kokoš), ki jo družina zakolje in jo nameni božiču, nato pa se jih vloži v kruh, ki se ga speče. Črnogorska posebnost je še, da se na dan praznovanja gospodar vsake toliko časa odpravi iz hiše in soseda pozove, naj prinese puško, izstreli naboj ali dva in na ta način naznani, da se proslavlja. V Makedoniji se praznovanje začne že 5. januarja – na dan kolednikov, ko se prižge koledniški ogenj, torej kres. Zvečer se ob njem zbere, poje, pije in je do poznih jutranjih ur. Koledniški dan je pravi praznik tudi za otroke, ki hodijo od hiše do hiše, pojejo koledniške pesmi, v zameno za svoj trud pa dobivajo darila.

Prav tako je nepogrešljiva jed ruskega božiča tudi vinegret (Vinaigrette), tradicionalna ruska solata s peso, krompirjem, korenjem in kumaricami v kisu in olju, tudi Rusi pa v božičnem času stavijo na medenjake, ki jih imenujejo kozulji in jih naredijo s sladkornim sirupom in okrasijo z raznimi glazurami. Seveda niso nič nenavadnega na praznični mizi niti tradicionalne ruske specialitete, kot sta boršč in šči, pa tudi tipične ruske palačinke blini. Ob bogati pojedini Rusi običajno pijejo vzvar – poparek ali kompot iz vloženega suhega sadja in jagodičevja. Pijači pogosto dodajo bogato količino medu, začimb in zelišč, velja pa za zdravo alternativo kuhanemu vinu ali vročemu punču.

Bolj presenetljivo od drugačnega prazničnega jedilnika je dejstvo, da božič v Rusiji ni tako omejen na družinski krog, kot je pri drugih narodih. Ljudje ga večinoma pričakajo v cerkvi ob polnočnicah, božični dan pa je nato prežet z obiski prijateljev, strežbo in hrano. Za praznike se življenje v Rusiji za mesec dni skorajda popolnoma ustavi. Ljudje delo praviloma odložijo 30. decembra, po gregorijanskem koledarju praznujejo novo leto, nato božič, rajanje pa končajo 13. januarja, ki ga razumejo kot svojevrsten konec prazničnih dni. Na ta dan pospravijo tudi božično drevesce, ki ga je v Rusiji v 17. stoletju uvedel car Peter Veliki. Postavljanje smrečic je bilo nato v začetku 20. stoletja prepovedano, znova pa ga je dovolil Stalin leta 1937. Božiča se v času Sovjetske zveze sicer ni smelo praznovati.