Kdo je sveti Miklavž?
Miklavž je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Na Slovenskem je Miklavžu od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, ne dosti manj kot 200. Škof Miklavž oziroma Nikolaj je živel v 4. stoletju. Bil je zelo pobožen, dober do bližnjega, do sebe pa oster. Njegov življenjepis je poln dobrih del. Tako je nekoč izvedel, da je neki plemič obubožal, zato svojim hčeram ni mogel dati dote, da bi se poročile. Dekleta brez dote je v tistih časih čakala žalostna usoda. Ko je Miklavž izvedel za njihovo nesrečo, jim je ponoči skozi okno na skrivaj potisnil tri kepe zlata, za vsako dekle po eno. Ena od zlatih krogel se je skotalila na tla in pristala v copati, ki so jo pozabili pred ognjiščem. Zgodba o dekletih se je končala srečno, od takrat pa izvira navada, da Miklavž otrokom ponoči z darovi napolni nastavljene posode, nogavice ali čevlje. Rdeča jabolka in orehi sodijo med obvezne Miklavževe darove, saj spominjajo na tri zlate kepe.

Praznovanje Miklavža
Miklavž je bil do 16. stoletja to, kar je danes Božiček ali dedek Mraz. Dandanes praznika, ki bi bil posvečen svetemu Miklavžu, ni, ohranil se je zgolj običaj praznovanja njegovega prihoda in obdarovanja otrok.
Nekdaj so otroci Miklavžu svoje želje napisali ali narisali, tako kot danes pišejo Božičku in dedku Mrazu. Na Gorenjskem pa so nekoč otroci pred Miklavževim prihodom molili: Miklavž, prnes m kej al pa zadgej!

Miklavž in njegovo spremstvo
Ker je bil sveti Miklavž za časa življenja škof, je temu primerno tudi oblečen: čez dolgo belo obleko (albo) nosi mašni ali večernični plašč (pluvial). Na glavi ima mitro, v roki pa drži škofovsko palico, ki je zgoraj zavita in okrašena. V drugi roki ima knjigo, v kateri je z zlatimi črkami zapisano, kaj so počeli pridni otroci, s črnimi pa, kaj so uganjali poredneži. Ima  dolgo belo brado in na rokah bele rokavice. Parkelj, ki spremlja Miklavža, mora biti čim bolj strašljiv, grozljiv in hudoben. Lahko je le en, lahko sta dva ali pa jih je celo več. Opremljeni so z debelimi verigami, s katerimi rožljajo, na hrbtu pa imajo lahko tudi koše brez dna, v katere naj bi z glavo navzdol stlačili in potem odnesli poredne otroke. S sajami mažejo mimoidoče, jim grozijo in jih strašijo. Miklavža pa lahko spremljajo tudi angeli, ki pridne otroke pohvalijo in nagradijo.

Tudi pri tem prazniku se legendarno izročilo prepleta s predkrščanskim: parklji so bili nekdaj predstavniki vračajočih se duhov prednikov. Škoda je le, da se parklji vedno lotevajo le otrok, ne pa tudi kakšnih večjih barabic. Nekoč so parklji zelo radi preganjali tudi mlada dekleta. Če parkelj ni uščipnil mladenke, so ljudje podvomili, ali je sploh pravi. Seveda pa je s ščipanjem tvegal, da je pristal na zadnji plati ob vznožju hišnih stopnic ...

Če je na predmiklavžev večer nebo rdeče, Miklavž peče piškote!
Darila, ki jih prinese sveti Miklavž, naj ne bi bila zelo bogata in razkošna, pač pa bolj skromna. Na krožnikih ali v nogavicah, ki mu jih nastavijo otroci, pusti orehe, medenjake, jabolka, suhe fige, mandarine, suho sadje, sladkarije ... Darovi niso dragoceni, so pa znak, da so bili otroci pridni.