Martinovo v Sloveniji
Vsako leto 11. novembra praznujemo martinovo – praznik, ki je posvečen novemu vinu, in skorajda ni Slovenca, ki se v tem času ob dobri hrani in pijači ne podruži in poveseli z ljudmi, ki so mu najbližje. A praznovanje navadno ni omejeno le na ta dan, pač pa smo ga razširili tudi na kakšen teden prej ali potem, kar je spet odvisno od dneva v tednu, na katerega pade praznik, lokalnih navad in običajev. V osnovi pa gre pri tem prazniku za obdobje, ko se mošt spremeni v vino. Poleg martinovega pa imamo v zvezi z vinom še dve drugi praznovanji, in sicer: urbanovo (25. maja) in šentjanževo (27. decembra). A od naštetih ima pri nas največjo težo prav martinovo, ki ga uradno praznujemo prav na današnji dan.
Martinovo nekoč in danes
► Praznik sega že v čas pred našim štetjem. Poganski predniki so se z njim zahvaljevali bogovom za dobro letino in jih prosili za obilje v prihodnosti.
► Nekoč so martinovo praznovali podobno, kot danes praznujemo pust. Oblačili so se v redovnike, škofe Martine, patre in druge like, ki naj bil simbolizirali slovensko kmečko prebivalstvo. V takšnih opravah so hodili po vinogradih in tam izvajali določene rituale.
► Na skrajnem zahodu Slovenije, v Goriških brdih, pa so nekoč martinovo praznovali tako, da so na sod postavili jabolko, v katerem so bila zataknjena številna mediteranska zelišča. Na podlagi tega, ali se je jabolko lepo posušilo ali ne, so predvideli, kakšna bo letina v prihodnjem letu.
► V slovenski Istri se je praznovanje martinovega razširilo šele po 2. svetovni vojni. V tem delu namesto gosi ali race pripravljajo purana ali petelina, za prilogo pa kar fuže (testenine), pražen krompir in repo.
Hrana in pijača na martinovo
In kaj imamo Slovenci na mizah za praznik martinovega? V današnjem času je za praznovanje martinovega značilna perutnina. Običajno gre za pečeno gos (recept TUKAJ) ali raco (recept TUKAJ), ki je nadevana s kostanji ali jabolki. Priloga so seveda mlinci (recept TUKAJ) in dušeno rdeče zelje (recept TUKAJ), za piko na i pa še novo vino. Ta kombinacija nosi poseben simboličen pomen. Ena od legend pravi, da se Martin nikakor ni poistovetil s funkcijo škofa, za katerega so ga želeli izvoliti, zato se je temu želel izogniti tako, da se je skril med jato gosi. Druga razlaga, zakaj imamo v tem času na mizi ravno perutnino, pa se skriva v tem, da so bile v preteklosti pernate živali namenjene daritvi v zahvalnih obdobjih.
Martinovo v Evropi
Navade se razlikujejo od države do države, nekatere celo spominjajo na ameriške običaje. V Belgiji in na Nizozemskem se dan svetega Martina praznuje podobno kot noč čarovnic. Otroci izdelujejo papirnate laterne in hodijo od vrat do vrat ter pojejo pesmi ali recitirajo pesmi o svetem Martinu. Na Češkem se martinovo praznuje kot zahvalni dan, na mizi pa imajo namesto purana gos. Praške vinoteke odprejo svoja vrata natanko ob 11.11 in nudijo brezplačen kozarec vina. Na Malti otroci na ta dan prejmejo 'Il-Borża ta’ San Martin' – pisano vrečko svetega Martina, ki spominja na božično nogavico. Napolnjena je s sadjem in sladkarijami. Malce bolj nenavadna tradicija pa izvira iz Irske, čeprav v današnjem času ni več toliko prisotna. Na dan svetega Martina niso na ulicah dovolili nobenih delujočih koles – ne tistih na cesti ne na mlinih. Razlog se skriva v mlinskem kolesu, ki naj bi bilo krivo za smrt svetega Martina.
Viri: Martinovanje nekoč in danes, Janez Bogataj
Weird holiday: St. Martin's day, Portable press