Čas, ki je pred nami, lahko izkoristimo za peko piškotov in medenjakov.

Prav medenjaki, bogati z začimbami, so ena od stvari, ki jih povezujemo z božičnim časom. Morda si, ko po dolgem času ugriznete v medenjak, v spomin prikličete dogodek iz otroštva, ko ste jih zadovoljno hrustali med postavljanjem božičnega drevesa. Znanstveniki so namreč ugotovili, da obstaja neposredna povezava med predelom možganov, ki je odgovoren za prepoznavanje okusa, ter predelom, ki je zadolžen za čas in kraj, ko smo imeli pomembno izkušnjo s tem okusom. Okus navadno povežemo z izrazito pozitivnim spominom ali z izrazito negativno izkušnjo.

Ljudje po svetu medenjake uživajo že stoletja in tisočletja. Le koliko spominov je povezanih z njimi?

Od starega Egipta do svetovne slave

Zgodovina medenjakov sega že vsaj 1500 let pred našim štetjem, ko so v Starem Egiptu pripravljali medene kolačke in jih dajali v grobove faraonov. Stari Egipčani so namreč verjeli, da je med darilo bogov. Medeno pecivo oziroma "panis mellitus" so pripravljali tudi stari Rimljani, vendar se je njihov recept precej razlikoval od tega, kar danes poznamo pod imenom medenjaki. V resnici so stare civilizacije med uporabljale za pripravo večine svojih sladic.

Francoska novinarka in sociologinja Maguelonne Toussaint-Samat v svoji knjigi Zgodovina hrane (A History of Food) piše, da naj bi izvirni recept za medene kolačke, ki jih danes poznamo kot medenjake, izumili na Kitajskem. V 10. stoletju so namreč v času dinastije T'ang pripravljali tako imenovani "mi-king" (medeni kruh). Šlo je za preprosto pecivo iz pšenične moke in medu. Ker je bil ta medeni kruh dober vir energije, so ga v svojih torbah nosili tudi Džingiskanovi konjeniki v 13. stoletju. Prav mongolski bojevniki naj bi bili tisti, ki so "medenjake" predstavili Turkom in Arabcem. Tako naj bi z njimi v stik prišli tudi križarji.

Medeni kruh naj bi v Evropo oziroma na območje današnje Belgije in Francije prinesel armenski menih Gregor iz Nikopola. Toussaint-Samatova v svoji knjigi piše, da so na območju današnje Belgije v 13. stoletju pripravljali posebno pecivo iz pšenične moke in medu (podobno kot kitajski mi-king). Zapisi iz 14. stoletja navajajo, da je bilo to flamsko pecivo najljubša hrana Margarete III. Flandrijske, žene Filipa Drznega, vojvode Burgundije. Njun vnuk Filip Dobri pa je bil nad pecivom tako navdušen, da je medeni kruh in kuharja, ki ga je pripravil, odpeljal s seboj v Dijon, od tam se je nato razširil po Franciji in vse do Nemčije.

Danes medenjake povezujemo predvsem z Nemčijo. Prav v frankovskih samostanih pa naj bi nune razvile obliko medenjakov, ki jo uporabljamo še danes. Do 18. stoletja so se medenjaki razširili po skoraj celotni Evropi. Predvsem v nemških deželah, pa tudi pri nas, veljajo za tradicionalne piškote, ki se pripravljajo v času božiča.

Slovenski medeni spominek: lectovi piškoti

Tudi v naših krajih že stoletja izdelujemo piškote iz medenega testa. Poleg medenjakov pa poznamo tudi lectove piškote, ki so se pripravljali za posebne priložnosti. Peka medenih kruhkov na Slovenskem sega v 19. stoletje. Nekoč je bil lect dodana vrednost čebelarjev in cenjeno ter dragoceno ljubezensko darilo, so zapisali pri Čebelarski zvezi Slovenije. 

Čeprav so lectovi piškoti raznih oblik, pa so najbolj znani lectovi srčki. "Rdeča barva lectovih srčkov je simbol ljubezni, enako velja za srce kot zelo močan simbol, kot tak poznan širom sveta. Rumena barva na lectovih srčkih simbolizira neskončnost, /.../ zelena barva na lectu simbolizira rast in razvoj," so zapisali na svoji spletni strani. Pogosto so lectovi srčki okrašeni tudi z ogledalcem, ki je bilo namenjeno temu, da so se dekleta lahko ogledala v njem. Lectove srčke sicer pripravljajo tudi v Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem. 

Kaj morate vedeti pri pripravi medenjakov?

Čeprav se morda na prvi pogled zdi tako, pa dejansko priprava medenjakov ni zapletena. Ob upoštevanju osnovnih pravil se jih namreč lahko loti prav vsak, tudi otroci. Osnovne sestavine za medenjake so med, cimet, klinčki, malo popra in soli ter pšenična (polnozrnata), pirina ali ržena moka. Moke lahko med seboj tudi kombiniramo. 

Testo bomo težko pripravili, če med preprosto zmešamo z moko, saj je pregost. Zato ga najprej nekoliko segrejemo, da postane bolj tekoč in ga lahko tako lažje zmešamo z moko. Po nekaterih receptih se v testo dodajo tudi jajca, vendar pa to ni nujno.

Pri začimbah in dodatkih imamo precej proste roke. Izberemo tiste, ki ustrezajo našemu okusu in željam. Če ne želimo eksperimentirati, lahko kupimo že pripravljeno mešanico začimb za medenjake. Najpogosteje pa se v medeno testo dodajajo mleti ingver, cimet, vanilja, beli poper, klinčki, janež, piment, kardamom, koriander in muškatni orešček. Poleg začimb lahko v medeno testo dodajamo tudi nasekljane mandlje, lešnike, orehe ali kandirano sadje.

Za mehkejše medenjake lahko uporabimo trik in testu dodamo stopljeno maslo ali olje – na kilogram moke dodamo približno 250 gramov maščobe. Medeno testo lahko zrahljamo tudi s pecilnim praškom, sodo bikarbono, vinskim kamnom ...

Medenjaki so najpogosteje okrogli, vendar pa se lahko prepustimo domišljiji in iz medenega testa ustvarjamo različne oblike. Nenazadnje lahko izdelamo tudi parklja, medeno hišico ali medenega možica.

Medenjake pečemo v ogreti pečici na okoli 160–180 stopinj Celzija. Dovolj je, da se pečejo 10–15 minut, če jih pečemo dalj časa, jih bomo preveč izsušili in bodo preveč porjaveli. 

Pečene medenjake lahko prelijemo s čokolado, oblijemo s sladkorno glazuro, ali pa jih z njo zgolj okrasimo. 

Ob pravilnem shranjevanju – v zaprti posodi ali vrečki in na suhem, hladnem in temnem mestu – lahko medenjaki svojo svežino zadržijo od 6 do 8 tednov. Pravzaprav so medenjaki kot sir ali vino – dalj časa, kot počivajo, bolj razvijejo svoj okus. Razlog tiči v tem, da gre medeno testo skozi naravni proces fermentacije. Zato se bodo v medenjakih, ki nekaj časa počivajo, v notranjosti oblikovali "mehurčki" in bodo posledično mehkejši ter tudi okusnejši. 

Če želimo še dodatno podkrepiti aromo medenjakov, v posodo, v kateri shranjujemo medenjake, dodamo cimetovo palčko, strok vanilje, zrna kardamoma ali zvezdasti janež.

Če postanejo medenjaki preveč suhi, jih lahko damo v plastično ali stekleno posodo, v katero damo sveže narezane rezine sočnega jabolka. Posodo prekrijemo z alu folijo in pritrdimo z gumico. Medenjake skupaj z jabolkom pustimo stati en dan, nato pa jabolko odstranimo. Medenjaki se bodo v tem času zmehčali, saj bodo nase potegnili vlago iz jabolka. 

Hiter recept za preproste medenjake

Za pripravo potrebujemo:

500 g moke
150 g masla
150 g sladkorja v prahu
150 g medu
2 jajci
1 žlico mletega cimeta
1 žlico sode bikarbone

Postopek priprave: 

Med segrejemo, da postane bolj tekoč. V skledi nato zmešamo vse sestavine. Mešamo toliko časa, da nastane gosta masa. 

Iz mase oblikujemo manjše kroglice, testo pa lahko tudi razvaljamo in z modelčki izrežemo piškote različnih oblik. 

Medenjake položimo na s peki papirjem obložen pekač. Upoštevati moramo, da bodo med peko še malo zrastli, zato jih zložimo bolj narazen. Pekač za 12 minut potisnemo v pečico, ogreto na 160 stopinj Celzija.