Začetek nove sezone sama jemljem kot začetek novega poglavja v življenju. Poglavja, ki se ga neznansko veselim, hkrati pa nanj gledam z velikim strahospoštovanjem. V prvi sezoni sem začutila ekipo, s katero delam, v drugi sem jo vzljubila. V prvi sezoni sem se z vami, ki ste oddajo redno spremljali, šele spoznavala, v drugi imam občutek, da smo že povezani in drug drugemu bolj “domači”. Toliko odzivov preko FB profila Polona ga žge, toliko nasmehov in čebljanj sredi ulic in cest, toliko pohval in hkrati tudi kakšna kritika, skratka ... če smo bili nekoč dolga leta povezani preko radijskega mikrofona, potem lahko rečem, da je tole druženje preko televizijskih kamer še toliko bolj intenzivno.
In ravno zato so se mi ob snemanju prve oddaje šibila kolena in vsake toliko časa zatresel glas, ker je odgovornost v drugi sezoni toliko večja. Izbirati dobro hrano, jo pripravljati še bolj spretno, povabiti goste, ki so zgovorni in ki vam bodo všeč, hkrati pa dodati dosti tistega, kar dela življenje lepše. Predvsem smeh in sproščenost, ki jo ta prinaša s sabo. Tudi in predvsem takrat, ko se šibijo kolena in trese glas.
Začetki so vselej lepi. Polni novega zagona, velikega optimizma, smelih načrtov in sveže energije. Če nam bo vse to uspelo prenesti do vas tudi v drugi sezoni, bo cilj uresničen.
Sicer pa rdeča nit ostaja. Že od prve sezone smo povezani. Preko hrane. In kaj lepšega bi si lahko želeli? :)
