Pred radijskim mikrofonom sem neprekinjeno sedela 18 let. Najprej na ljubljanskih, potem na mariborskih in nazadnje na vseslovenskih radijskih postajah. Zadnjih sedem let na eni izmed večjih slovenskih komercialnih radijskih postaj, kjer sem mikrofon delila skupaj s svojim sotrpinom, dobrim prijateljem in upam, da še kdaj tudi radijskim kolegom, Sašem Pappom. In prav slednje je tisto, kar se je obdržalo skozi vsa ta leta. Bila sva usklajen par, on je vedel, kdaj sem zjutraj ob petih prišla v službo rahlo “napadalna” in jaz sem vedela, kdaj je bolje, da mu ne rečem nič, ker je vstal z levo nogo. To so bila leta vzajemne kolegialnosti, potrpežljivosti, sklepanja kompromisov, leta zafrkancije, leta truda, smeha, žuranja, pa tudi leta trdega dela.
Še zdaj, ko se dobiva, včasih reče: “Požganka, točno sem vedel, da boš naredila to in to … Saj pa te poznam …”. In res me. Tako kot pač poznaš človeka, če ga videvaš sedem dolgih let zapored v najbolj občutljivem delu dneva, ob petih zjutraj, ko še sam sebi ne moreš reči kaj vzpodbudnega, kaj šele komu drugemu. Ampak –nama je uspelo. S skupnimi močmi sva premagovala manjše in večje izzive in sedla v srce marsikaterega poslušalca. In to je edino, kar šteje.
Torej, če se vrnem nazaj, odgovor na vprašanje, ali pogrešam radio, bi bil: Ja, ga. Radio so ljudje, ki ga delajo. Pogrešam Sašota, čeprav se vidiva in slišiva, ampak ni isto. Pogrešam Bojana, pa Vido, pa Turbota, pa Aleksandro, pa … No, tu se naštevanje pravzaprav konča, ampak, ja … pogrešam ljudi, pa tu in tam tudi radijski mikrofon, ki je včasih deloval kot prava terapija po principu “smej se, če želiš biti srečen, pa boš srečen”. In res smo se v tistih časih dosti smejali.
Še zdaj, ko se dobiva, včasih reče: “Požganka, točno sem vedel, da boš naredila to in to … Saj pa te poznam …”. In res me. Tako kot pač poznaš človeka, če ga videvaš sedem dolgih let zapored v najbolj občutljivem delu dneva, ob petih zjutraj, ko še sam sebi ne moreš reči kaj vzpodbudnega, kaj šele komu drugemu. Ampak –nama je uspelo. S skupnimi močmi sva premagovala manjše in večje izzive in sedla v srce marsikaterega poslušalca. In to je edino, kar šteje.
Torej, če se vrnem nazaj, odgovor na vprašanje, ali pogrešam radio, bi bil: Ja, ga. Radio so ljudje, ki ga delajo. Pogrešam Sašota, čeprav se vidiva in slišiva, ampak ni isto. Pogrešam Bojana, pa Vido, pa Turbota, pa Aleksandro, pa … No, tu se naštevanje pravzaprav konča, ampak, ja … pogrešam ljudi, pa tu in tam tudi radijski mikrofon, ki je včasih deloval kot prava terapija po principu “smej se, če želiš biti srečen, pa boš srečen”. In res smo se v tistih časih dosti smejali.
Delo na televiziji je popolnoma nekaj drugega kot delo na radiu. Televizija ima svoja pravila, vsi vidijo tvojo morda preveliko tazadnjo, pa tiste gubice na čelu, pa lase, ki se ti pod reflektorji potni lepijo na čelo, … Ampak - če delaš z dobro ekipo, v kateri ni niti enega nergača, se imaš spet in še vedno lepo. Še posebej v tistih oddajah, ko pride tudi Sašo Papp in me zabava s svojimi domislicami. Takrat se pred kamero počutim čisto domače. Kot v dobrih starih časih. In tako bo tudi to nedeljo. Če ste naju imeli radi na radiu, potem vam bova všeč tudi to nedeljo na televizji :) Midva vas čakava in če bova spet sedla v srce vsaj enega med vami, bo najin cilj ponovno dosežen :)
