Odkar me moj mlajši sin, vsak čas bo dopolnil osem mesecev, vsako noč kar nekajkrat prebudi, jaz pa sem - očitno že v letih - in ne morem kar takoj zaspati nazaj, dostikrat razmišljam o tem, koliko bosta stara moja otroka, ko bom jaz recimo 50, pa 60, pa (upam, da tudi) 70. In potem tudi jaz vidim pred sabo grozljivko, oblije me ledena zona in ker ima noč svojo moč, se mi seveda v misli prikradejo najbolj črni scenariji.
Ko konec koncev sredi noči zaključim, da gre življenje svojo pot, tako, na katere potek največkrat ne moreš vplivati, se vsakič znova vprašam, kaj je tisto, kar štejem. Kaj želim dati svojim otrokom, da bodo to kot popotnico nesli s sabo v življenje. Tu je moj odgovor:
želim jim dati občutek varnosti, ko se zvečer stiskamo v postelji in beremo pravljice,
želim, da se spomnijo, kako jih mama gnjavi, da ugasnejo televizijo, ko je čas kosila,
želim, da znajo objeti in povedati, da imajo radi,
želim jih naučiti odpuščati,
želim, da prevzamejo odgovornost in opravijo svoje delo,
želim, da so sočutni do sočloveka in
želim, da si zapomnijo, da so meje samo v glavah in nikjer drugje.
Ker sem imela svoja ljuba otroka, tako kot večina moje generacije, že v skoraj “zrelih” letih, sredi noči ugotovim, da me čaka še dosti dela in da bi bilo dobro, da se naspim :)
