Tudi barvanje pirhov je bilo letos pri nas doma posebno doživetje. Maks, ki je star sedem in pol, je nalogo okaševanja stanovanja in barvanja jajc vzel precej resno, dokler ni preko mize segel njegov brat, ki je popolnoma brez občutka zagrabil jajca, pirhe, barve, vejice in vse ostalo, kar je bilo mogoče z enim zamahom pomesti z mize. Poleg vsesplošnega kričanja in tiščanja malega otroka proč od umetnin velikega otroka človek nekako izgubi občutek miru ob misli na prihajajoče praznike.
Sama imam za ustvarjanje precej slabo razvito umetniško žilico in moji pirhi nikoli niso bili ravno občudovanja vredni, je pa res, da se v zadnjih letih trudim poiskati kapljico veselja za omenjeno opravilo, predvsem zaradi otrok, seveda. In mislim, da so nam letos prav lepo uspeli.
Naredili smo dve različici, pri obeh je kot lepilo služila mešanica škroba in vode. Nekaj pirhov je bilo narejenih po servietni tehniki, druge pa sva z Maksom pomakala v žafran, mlete lešnike, kakav, sladkor in origano.
Tako lahko letos mali brat samo na daleč občuduje delo velikega brata, predvidevam, da bo drugo leto, ko bo želel sodelovati tudi sam, še bolj pestro, še bolj kričavo, še bolj zapackano in hkrati še bolj veselo.
Želim vam lepe velikonočne praznike, pa nikar ne pozabite na nedeljsko oddajo, v kateri boste med drugim dobili res dober recept za velikonočno šunko, polnjeno s suhim sadjem. Gost v oddaji bo župnik Janez Furman, ki vas bo navdušil s svojim iskrenim in odprtim pogledom na človeka in na svet.
