Če bi svojega moža ubogala vsaj pol toliko, kot ubogam svojega režiserja, bi bil moj mož najbrž zelo srečen človek (zdaj je samo srečen človek). Pa vendar poanta te “basni” ni režiser Peter niti ne celotna ekipa ustvajalcev oddaje Polona ga žge. Poanta je ... hrana in njeno uživanje v času snemanja. V zadnjem času me je namreč dosti gledalcev spraševalo, če med samim snemanjem zelo dobro in dosti jemo. Kar bi bilo logično, ne? Glede na to, da snemamo kuharske oddaje. No, resnica je ta, da res pogosto in dobro jemo. Vsakič, ko je kakšna jed končana, vanjo zabodemo vilico in naredimo grižljaj. Ponavadi celo vsi z eno vilico in zelo na hitro, ker vemo, da se bo zdaj zdaj zaslišalo “iiiiin … akcija!”. Ker nas je v ekipi najmanj osem, to pomeni, da en kos mesa res hitro izgine. Tudi, če je zeeeelooo velik! Poleg tega je hrana takrat, ko se je lotimo, ponavadi že mrzla, ker krožnik takoj za tem, ko ga posnamemo v kuhinji, potuje v klet, kjer se pripravljena hrana še fotografira. Šele ko je fotografiranje hrane zaključeno, krožnik nekdo prinese iz kleti nazaj v kuhinjo in potem sledi tisti proces z eno vilico in vsaj osmimi lačnimi usti.
Ko se snemanje zaključi, pa je zgodba drugačna. Takrat se vloge zamenjajo. Ekipa sede za mizo, tisti, ki je prej cel dan kričal “iiiiiiiin … akcija!” pa stopi za štedilnik ali žar in postreže vse tiste, ki smo ga cel dan ubogali. Takrat se začne pojedina, ki jo spremlja dosti smeha, glasen pogovor, mahanje z rokami, tapkanje po ramenih in tako naprej.
Ker se ta miza nahaja v moji hiši, ponavadi ob koncu dneva, ko se že vsi utrujeni, siti in zadovoljni poslovijo, za njo obsedim sama. Takrat pogledam proti zvezdam in se zahvalim tistemu nekomu tam zgoraj, da smem biti del te naše AKCIJE.
