Danes, približno 30 let kasneje, je situacija nekoliko drugačna. Moj mož je sicer super “ded”, vendar pa ima z Naso in vesoljem skupno le to, da bi ga vsake toliko z veseljem poslala na kak približno 1.400 svetlobnih let oddaljen planet. Z enosmerno vozovnico. Moj prvi sin je krasen dečko, star sedem in nekaj let, vendar ga bolj kot raziskovanje stvari, povezanih s šolo, zanimajo Ninja želve in problemi s kanalizacijo v New Yorku, kjer te živijo. Moj drugi sin, star sedem in nekaj mesecev, nima pentlje v laseh, tudi zato ne, ker las še nima. Zaenkrat ga najbolj zanima, kako bi spravil v usta celega daljinca.

Ko zdaj razmišljam nazaj, ugotavljam, da od tiste osnovnošolske predstave o idealni družini, ki zjutraj sede skupaj k zajtrku, še najbolj drži predstava o veliki leseni mizi. Točno tako namreč imamo. Pri vseh ostalih stvareh pa je življenje ubralo svojo pot, na srečo težko rečem, da kaj manj idealno. Pač drugačno.

Kar se naših zajtrkov tiče, pa kljub vsej moji želji in navdušenosti nad tem, da bi jih imeli, nekako s strani drugih članov družine ni interesa zanje. Moj mož si ne zna niti predstavljati, da bi jedel takoj ali nekaj minut za tem, ko se prebudi. Moj sin najraje zajtrkuje v dnevni sobi, kjer sedi po turško in se pogovarja s svojimi namišljenimi prijatelji. Moj najmlajši sin želi zajtrkovati nemudoma in res takoj za tem, ko odpre oči, takrat, ko zajtrkuje moj starejši sin, pa bi mlajši želel že (spet) spati. Tako se vsako jutro znova srečujemo s popolnim in totalnim kaosom, v katerem tudi sama več ne pomislim na zajtrk, temveč zgolj na to, da preživimo. Moža spraviti iz postelje, starejšega sina spraviti pravočasno v šolo, mlajšega pa nazaj v posteljo.

Ko končno zadiham in pogledam okoli sebe, se vsako jutro najprej zahvalim za nekaj minut tišine, ki sem je deležna, ko so moji trije fantje vsak “na svojem mestu”. Potem olupim banano, zrežem jabolko, dodam borovnice ali jagode, pa polovico kivija, včasih še kak grižljaj ananasa. Zamiksam in uživam v samotnem zajtrku. Srečna, da smo vsi zdravi.