Bruno, iskrene čestitke za zmago. Kaj ti pomeni osvojeni naziv MasterChef Slovenija? 

Zmaga v Masterchefu je ena res ogromna osebna zmaga in hkrati odskočna deska za moje prihodnje delo, ker bi rad ostal v kulinariki in se kot dober kuhar tudi uveljavil. Za tem pokalom je precej dela, vaj in večernih razmišljanj o 'odbitih' kombinacijah krožnikov, ki so se mi porajale, preden sem šel spat.

Kakšna so bila tvoja pričakovanja na začetku tekmovanja? Si menil, da lahko dejansko tudi zmagaš?

V tekmovanje sem šel praktično brez pričakovanj. Vedel sem, da kuham dobro, vedel pa sem tudi, da se moram še ogromno naučiti. Rekel sem si, da bom šel postopoma – moj glavni cilj je bil, da se veliko naučim in se imam ob tem dobro. Med tekmovanjem sem videl, kako napredujem in pri vsakem naslednjem kuhanju sem bil bolj samozavesten, tako pa sem začel kasneje tudi verjeti, da lahko dejansko zmagam. O tem nisem hotel preveč razmišljati, nekje pri 'top 10' in sploh po 'top 5' pa sem res začel verjeti, da lahko tudi zmagam.

Že vrsto let treniraš tek na 400 metrov z ovirami, prav tako pa si tudi študent psihologije. Za hrano in šport vemo, da se odlično dopolnjujeta, kako dobro pa se 'ujameta' kulinarika in psihologija?

Povezavo med kulinariko in psihologijo vidim vsak dan, iščem pa tisti 'nekaj več', ker vem, da obstaja in bom nekoč lahko naredil izdelek, ki bo združeval oboje. Zagotovo bo številne navdušil. Je pa tako, da ti študij psihologije v življenju pomaga pri čisto vsakdanjih stvareh, in tudi če bom nekoč imel svojo restavracijo, bo dobro, če bom imel malo 'psihologa v sebi'. 

Kako sta ti športni duh in znanje psihologije pomagala v tekmovanju?

V tekmovanju mi je zagotovo najbolj pomagal športni duh – kako se je treba boriti, kako je treba upati tvegati, nenazadnje tudi, kako je treba delati za nekaj, koliko se je treba potruditi. Šport pomeni ogromno treningov in odrekanj, šele potem pridejo rezultati. Točno tako sem se lotil tudi celega tekmovanja. Ko sem bil živčen, sem si pomagal z znanjem psihologije, ki ga uporabljam tudi pred tekmami in izgleda, da je delovalo.

Kaj te je MasterChef naučil? Kaj si spoznal o sebi?

Mislil sem, da me bo MasterChef naučil samo veliko kuhanja, dal mi je pa mnogo več. Za začetek domačnost pred kamero, ki mi je na začetku res delala težave, zdaj pa lahko rečem, da sem pred kamero povsem sproščen in tudi to je veščina, ki mi bo zagotovo še kdaj prišla prav. In najpomembneje – tu je nastalo nekaj zares dobrih prijateljstev, za katera vem, da bodo trajala še dolgo! Same različne osebnosti, ki so se tako lepo dopolnjevale in dobro smo se imeli, tako pred kamerami kot tudi za njimi. Naučil sem se tudi, da si moram bolj zaupati in stati za svojimi idejami, kajti ko sem začel delati na tak način, so tudi moji krožniki postajali boljši. 

Kaj ti je na tekmovanju predstavljalo največji izziv?

Največji izziv je bil časovni pritisk, ker se moraš privaditi, kako kuhati v MasterChef kuhinji. To je čisto drugače. Ugotoviti moraš, kako sploh narediti načrt, katere stvari lahko delaš, katerih ne moreš narediti v danem časovnem intervalu in predvsem se je treba navaditi na to razliko med kuhanjem v domači in MasterChef kuhinji. Ko to enkrat osvojiš, takrat nehaš 'kiksati' in ne delaš več napak.

Kateri nasvet, ki so ti ga dali sodniki MasterChefa, si boš za vedno zapomnil?

Najbolj se mi bo vtisnil Binetov nasvet za reduciranje goveje juhe, ker sem se s tem naučil, da moraš okus poudariti na vse možne načine, najlažje pa poudariš neko stvar kar s stvarjo samo! Z reduciranjem lahko pogosto to dosežeš.

Kljub temu da si nas na tekmovanju navduševal s številnimi slanimi kreacijami, so tvoja strast sladice. Kaj ti je pri kreiranju sladic najbolj všeč? 

Ne vem, če bi zdaj sploh še lahko rekel, da so moja strast samo sladice. Res sem začel uživati v vsem in pri obojem mi je všeč, da imaš lahko res čisto proste roke. Nikoli ne maram razmišljati le o glavni komponenti in tistem 'naokrog', ampak se mi zdi, da je važno, da narediš logično celoto na celotnem krožniku, vedno pa si želim vključiti še nek 'wow moment', nepričakovan okus, ki doda na krožnik svoj podpis. Moj podpis.

Težko vprašanje za ljubitelja sladic, pa vseeno, če bi moral izbrati najljubšo sladico, katera bi to bila in zakaj?

To je pa zagotovo najtežje vprašanje tega intervjuja, mogoče bi rekel, da je to tista dobra klasična lava tortica s sadno omako. Da je čokolada res izrazita čokolada in zraven svežina, ki te po večerji lepo pospremi spat.

Že veš, kako boš porabil denarno nagrado?

Denar bo šel za moje kuharsko učenje, želim si v tujino po dodatno znanje in prakso. Zato sem tako zelo vesel, da mi bo ta nagrada to omogočila.

Katera je tvoja največja kulinarična želja, ki je do sedaj še nisi uspel uresničiti?

Moja največja kulinarična želja je enkrat imeti svojo restavracijo, kar pa ne bo aktualno čisto takoj, saj se moram prej še veliko naučiti. Nekoč bi rad naredil nekaj res posebnega in se tako predstavil kulinaričnemu svetu. 

Kakšni so tvoji kulinarični načrti za prihodnost?

Imam svojo blagovno znamko d'Broonch in pod tem imenom bom organiziral kulinarične večerje, rad bi tudi kuhal na čim več dogodkih, da bo lahko moje jedi poskusilo čim več ljudi. Vsem gledalcem, ki so me spremljali in navijali zame, bi se rad zahvalil, tako da bi jim dal poskusiti nekaj 'mene'. Ena stvar je gledati krožnike po televiziji, rad pa bi jim v pokušanje ponudil delček svoje hrane in s tem – mene.