Pica, kot jo poznamo danes, se je razvila v Italiji, po svetu pa razširila na začetku 20. stoletja, predvsem po zaslugi Američanov. Vsako leto se po svetu proda več kot pet milijard pic, od tega približno tri milijarde samo v ZDA. Američani so namreč eni največjih navdušencev nad pico, saj je tam to praktično vsakodnevna hrana. Vsako sekundo v trebuhe Američanov "izgine" kar 350 kosov pice. V povprečju pa vsak Američan poje 40 pic na leto. V nacionalni raziskavi, ki jo je pred leti naročila ena od verig picerij, so izračunali, da povprečni Američan v svojem življenju pospravi 6000 kosov pice, kar pomeni približno osem kosov pice na mesec.

Vendar pečeno testo, obloženo z različnimi nadevi, ni zgolj ameriška oziroma italijanska kulinarična tradicija. Vrst pice je nešteto in vsaka picerija ima kakšno svojo posebnost. Svoje različice pice pa poznajo tudi v Turčiji, na Japonskem, v Gruziji, Nemčiji ... 

Italijanska pica

Tisto, kar si večina ljudi po svetu predstavlja pod imenom "pica", je italijanska pica. A tudi teh je več vrst. Najbolj avtentična je neapeljska pica (pizza napoletana), ki je tudi na Unescovem seznamu svetovne kulturne dediščine. Vzhajano testo je pri neapeljski pici obloženo zgolj s paradižnikovo omako in mocarelo. A tudi neapeljska pica ima tri uradne različice: pica marinara (paradižnikova omaka, česen, origano in ekstra deviško olivno olje), pica margerita (paradižnikova omaka, mocarela, bazilika in ekstra deviško olivno olje) in pica margerita ekstra (paradižnikova omaka, bivolja mocarela iz italijanske pokrajine Kampanija, bazilika in ekstra deviško olivno olje). Posebnost neapeljske pice je, da je testo na sredini tanko, rob pa napihnjen. V krušni peči se na visoki temperaturi (430–450 stopinj Celzija) peče le minuto do minuto in pol. 

Pica romana izvira iz Rima, od neapeljske pice pa se razlikuje po tem, da je obložena s paradižnikovo omako, mocarelo, inčuni, origanom in pokapana z olivnim oljem. V obratih s hitro prehrano jo pečejo v dolgih pravokotnih pekačih in prodajajo po kosih, ki jih pogosto narežejo kar s škarjami. Pica romana je tudi precej debelejša od neapeljskih pic – testo je debelo približno 1–2 centimetra, medtem ko je denimo pri neapeljski pici le 3–4 milimetre.

Pica 'viennese' je ime dobila po Dunaju, čeprav gre prav tako za italijansko pogruntavščino. Glavna sestavina – poleg paradižnikove omake, mocarele, origana in olivnega olja – je na rezine narezana klobasa ali hrenovka, ki je značilnejša za kraje ob meji z Avstrijo. 

Pica 'capricciosa' je ena najbolj znanih in priljubljenih vrst pice. Gre za bogato obloženo pico, na kateri so poleg mocarele, olivnega olja in paradižnika še gobice, artičoke, kuhana šunka in olive.

Pica s štirimi siri oziroma 'pizza quatro formaggi' spada med še eno klasiko. Poleg paradižnikove omake je testo obloženo še s štirimi vrstami sira. Po navadi gre za mocarelo, lombardski mehki sir (stracchino), sir fontina in gorgonzolo. Včasih katerega od treh zadnjih zamenjajo z rikoto. 

Pica 'štirje letni časi' (quatro stagioni) je različica pice 'capricciose' in je ena najbolj priljubljenih "klasik". Gre za pico, ki je razdeljena na štiri dele, vsak pa je obložen z drugim nadevom – ti naj bi predstavljali različne letne čase, od tod tudi ime. Artičoke predstavljajo pomlad, paradižniki in bazilika predstavljajo poletje, gobice so znanilke jeseni, šunka, pršut in olive pa predstavljajo zimski čas. 

Bela pica je vrsta pice, ki ne vsebuje paradižnikove omake in spominja na pogačo. Obložena je le z olivnim oljem, soljo in začimbami (najpogosteje z rožmarinom) ter včasih z naribanim belim sirom. 

Fokača 

Sorodnica italijanske pice je tudi fokača (it. focaccia). To je nizek, hrustljav in v Italiji zelo priljubljen kruh, ki je obogaten z različnimi dodatki. Najosnovnejši so olivno olje, groba morska sol in sveža zelišča, a so tudi tukaj, tako kot pri pici, dodatki lahko zelo različni in odvisni od naše domišljije.

Alzaška pica (Flammkuchen ali tarte flambée)

V Alzaciji, pokrajini na meji med Francijo in Nemčijo, ob reki Ren so peki, še preden je italijanska pica postala razširjena po vsem svetu, pripravljali njeno hrustljavo sorodnico. Alzaška pica, nemško Flammkuchen in francosko tarte flambée, je zelo tanka pica oziroma pogača, premazana s kislo smetano (crème fraîche) ter obložena s čebulo in slanino. 

Gre za tipičen alzaški prigrizek ob pivu ali vinu, v nekaterih restavracijah ga ponudijo tudi kot uvodni pozdrav iz kuhinje. Postreže pa se lahko tudi kot samostojen obrok.

Hačapuri

V Gruziji pripravljajo obložen kruhek, ki precej spominja na majhno pico. Gre za tradicionalno gruzijsko jed hačapuri, ki jo pripravljajo iz testa, obloženega s sirom in jajcem. Najpogosteje je okrogle oblike in polnjen z mešanico mocarele in feta sira, bolj tradicionalna različica pa z gruzijskim mladim kravjim sirom sulgunijem. 

Lahmacun

V Turčiji in Armeniji pripravljajo lahmacun oziroma t. i. turško pico. Gre za tanko vzhajano testo, ki je obilno obloženo s pikantnim nadevom – navadno pripravljenim iz mlete jagnjetine ali govedine. Mesnemu nadevu dodajo čebulo, paradižnik, peteršilj, čili in druge začimbe ter limonin sok. 

Korejska pica Pa Jeon

Tudi Korejci poznajo svojo različico jedi, ki spominja na pico. Testo za Pa Jeon oziroma "korejsko pico", kot so jo poimenovali turisti, je narejeno iz jajc ter pšenične in riževe moke. To je nato nadevano z nasekljano mlado čebulo in drugimi dodatki, kot so koščki paprike, govedine, svinjine, kimči, morski sadeži … Razlika je v tem, da testo ni obloženo, pač pa dodatke vmešajo v testo, ki ga nato spečejo v ponvi kot palačinko. 

'Italijanska' pica je priljubljena tudi v Južni Koreji, kjer pa jo prilagajajo tudi svojemu okusu. Tako je nastala 'pica bulgogi' – kombinacija pice in korejskega žara. Testo za pico obložijo z 'bulgogijem' (korejsko marinirano govedino za žar), zelenjavo (koruza, paprika) in omako 'bulgogi', narejeno iz belega vina, ostrigine omake, sezamovega olja in sladkorja. 

Zapiekanka

Na Poljskem obložijo in popečejo kruhek, ki mu pravijo 'zapiekanka' ali kar poljska pica. Podolgovato štručko prerežejo na polovico ter obložijo s sirom, praženimi gobicami in kečapom. Včasih dodajo tudi šunko, feta sir, olive in druge dodatke. Gre za priljubljeno ulično hrano, ki se je na Poljskem pojavila v 70. letih prejšnjega stoletja.

Pissaladiere

Provansalska sorodnica pice je pissaladiere, ki jo po navadi postrežejo kot predjed, prigrizek ob pijači ali za malico. Gre za tanko vzhajano testo, ki je obloženo s karamelizirano čebulo, inčuni, čebulo in zelišči. 

Koka

V španski Kataloniji v pekarnah prodajajo koko (šp. coca), ki je sorodnica pice, a je brez paradižnikove omake in sira. Testo je lahko obloženo s sladkim ali slanim nadevom. Najpogostejši slani dodatki so gobice, špinača, inčuni, olive, pinjole in lupinica citrusov.