»V dolini Soče sta dva štruklja, ki sta si podobna – bovški kraf in kobariški štrukelj. Oba imata dolgo tradicijo in sta narejena iz enakega testa, le z drugim nadevom. Bovški kraf je polnjen s suhimi tepkami, pri kobariškem pa je osnova polnila oreh,« pripoveduje Peter Domevšček iz Društva Samooskrba Kobarid. Ob orehih, pa so v kobariškem štruklju še rozine in drobtine.

Kobariške štruklje so ljudje nekoč jedli ob dogodkih, ki so jih povezovali. Pripravljali so jih na dva načina, kot sladico in kdaj tudi kot glavno jed, pojasnjuje sogovornik. »Omenjeno je, da so delali tudi večje od klasičnih kobariških štrukljev, jim dodajali skuto, te pa so postregli ob kislem zelju. Skuhane kobariške štruklje so nosili koscem.«

Ženske so hrano poleti v senožeti nosile v pletenih koših ali košarah. V času košnje niso imele veliko časa za kuhanje, saj so pomagale pri zunanjih opravilih in zato so pripravljale jedi, ki niso zahtevale veliko dela. V tem času je bil tako vsakodnevni obrok polenta z različnimi zabelami. Pogosto pa so jedli tudi sir, radič, fižol in jajca v solati, skuto, sirovo juho, klobase, koruzni kruh in drugo. Kasneje so ženske in otroci koscem nosile tudi mineštro, ješprenj, pašto in žličnike, zabeljene z ocvirki. Zaključek košnje pa so pospremili štruklji, sta v knjigi Jedi na Kobariškem zapisali Marija Benko in Božica Špolad Žuber. Kobariški štruklji pa niso bili le malica za kosce, temveč so spremljali tudi praznike.

Kot pravi Peter Domevšček, je bilo znanje o kulinariki nekdaj skromno, temu primeren pa je tudi kobariški štrukelj, ki ni »velika znanost, je pa narejena iz srca in za posebne priložnosti.« Danes je to »sladica, ki jo spremlja spoštovanje. Čuti se, da prihaja iz tradicionalnega okolja. Ko ješ kobariške štruklje, se zavedaš, da je to jed, ki ima ozadje.« Kobariški štrukelj je v današnjem času osrednja ikona kobariške gastronomije. Velja namreč, da ga vsaka »gospodinja«, kot uporabljajo dikcijo, pripravi nekoliko po svoje, čeprav so recept v sodobnosti na podlagi njegovih številnih različic tudi poenotili in zapisali, še pojasnjuje sogovornik. Eden je naveden v zbirki receptov Jedi iz Zgornjega Posočja, ki sta jo uredila Peter Domevšček in Tatjana Šalej Faletič. V knjigi so uporabili recepte svojih babic, ki jo jih zbirali po celotnem območju Zgornjega Posočja. Te so nekoliko dodelali, predelali in dopolnili. Jedem so namreč želeli vdahniti nekoliko sodobnega časa in kompleksnosti, a ohraniti njihovo tipičnost, kot so zapisali v uvodu v kuharico. Je pa recept za kobariške štruklje med drugim objavljen tudi na spletni strani javnega zavoda turizem Dolina Soče.

Kobariški štruklji so narejeni ročno, iz nekvašenega testa in so majhni. Njihova značilnost je postal podpis, odtis prsta na sredini. Čeprav se najdejo tudi takšni, ki pravijo, da odtis nima kakšnega poetičnega pomena, zgolj funkcijskega, saj se na ta način štruklji enakomerno skuhajo. Luknjica na sredini preprečuje, da bi bili na sredini zaradi polnila zelo debeli, ob koncih pa tanki. S prstnim odtisom, podpisom, kot mu pravijo in ki mu daje prepoznavno obliko, pa se tako vse bolj porazdeli, s čimer pa sladica nosi svojo identiteto tudi na tej ravni.

Od malice na travniki do krožnika restavracije 

Kobariški štrukelj je skozi svoj dolg obstoj prehodil različne socialno-kulturne kontekste. Nekoč kot krepčilni prigrizek med poletno košnjo in sladica za praznike je v današnjem času postal eden od glavnih protagonistov jedi iz Posočja, s katerimi se ti kraji predstavljajo tako domačim kot tujim obiskovalcem. V ponujanju izvornega, lokalnega in tradicionalnega, je kobariški štrukelj postal neizbežen del jedilnika gostiln različnih ravni, od tradicionalnih do bolj kreativnih.

Vir: www.kobarid.si/stara/smaragdniodsev.pdf, www.etnoinfolab.org/, www.soca-valley.com/sl/dolina-soce/kulinarika/tradicionalne-jedi/