Če se znajdete na Bledu in ne naročite kremne rezine, ste zamudili nekaj, kar je enako obvezno kot vožnja s pletno ali obisk otočka s cerkvico. Čeprav je Bled znan po svojih naravnih lepotah, je ta majhna poslastica postala prava 'mednarodna' zvezda. Kako to, da kocka vanilijeve kreme in testa privablja sladkosnede z vsega sveta?

Vse skupaj se je začelo leta 1953, ko je pek in slaščičar Ištvan Lukačević prišel z družino na Bled iz vojvodinske Sente. Kot razkrivajo v digitalni zbirki knjižnice A. T. Linharta iz Radovljice z naslovom Angela Zupan – Mama kremšnita, je Ištvan prva leta poleti delal v Park hotelu, pozimi v pekarni in slaščičarni pri Ravniku (kasneje Slaščičarna Šmon). Hotel je bil takrat namreč sezonski, in sicer se je odprl za veliko noč, pozimi pa je bil zaprt. 

Zanimivo je, da so pred njegovim 'izumom' leta 1953 kremšnite na Bledu že poznali, a v drugačni obliki, kot takšne pa niso bile prav nič priljubljene. Ištvan, ki je menda na Bled prišel z lastno knjigo receptov, ki pa naj bi bili napisani v madžarščini, je tako razmišljal, kako bi lahko naredil atraktivno slaščico, ki bi nadomeščala takrat pogoste šamšnite in hkrati to ne bi bila dunajska ali zagrebška rezina. Kremšnita je tej namreč zelo podobna. 

Kot navajajo v zbirki, je njegov sin dejal, da je bila izdelava zagrebške predraga in preveč zamudna, zato naj bi oče za pokrov rezine uporabil kar masleno ploščo oziroma oblat (tak, kot je spodaj) ter ga posul s sladkorjem v prahu. Masleno testo naj bi pripravil v naprej, ga sedemkrat prepognil in pustil počivati do naslednjega jutra, ko ga je spekel in ohladil, medtem ko je iz najboljših sestavin naredil kremo, ki jo je med mešanjem pustil vreti natanko sedem minut in še vroči dodal sneg trdo stepenih beljakov ter rumeno maso prevrnil na pečeno ploščo, še navajajo v zbirki. Na ohlajeno kremo je nato nadeval še stepeno sladko smetano in nanjo dodal zgornji oblat. Je pa on zaslužen tudi za dimenzije blejske kremšnite. Ker se je vse vrtelo okoli sedmic, je tudi velikost rezine 7 x 7 x 7 centimetrov. O kremšniti, ki je postala simbol Bleda in ena najbolj razpoznavnih sladic v Sloveniji, je nekoč dejal: "Kremšnita je sveža prvi dan, uporabna pa še naslednji dan." Se povsem strinjamo z njim.

Prisegal le na vojvodinsko moko

Avtorji zbirke o Angeli Zupan razkrivajo še nekaj zanimivosti o tem spretnem slaščičarju. Pri izbiri moke je bil zelo zahteven, saj je prisegal zgolj na vojvodinsko moko, ker je menil, da je slovenska prevlažna. 

Med zapisanimi zgodbami o njemu je znana tudi naslednja: Ištvan je moko iz rodne Vojvodine propagiral tudi, ko je delal pri Ravniku. Okoli leta 1950 se je s tremi domačini odpravil v Vojvodino po moko. Na poti so ga spremljali direktor pekarne Rudolf Kunej, blejski šaljivec Franc Ravnik, znan pod vzdevkom Dohtar, ter šofer. Kot navajajo v digitalni zbirki, kjer so objavili tudi fotografije odprave v Vojvodino, jih je polno natovorjene na poti domov ustavila milica (zdajšnja policija). Ker prost pretok blaga med republikami še ni bil dovoljen, jim je grozila visoka kazen. Pred njo jih je rešil Dohtar, ki je miličnikom dejal, naj jih nemudoma spustijo naprej, saj peljejo moko na Bled za maršala Tita, ki bo zagotovo besen, če bo zamuda. Ekipo s tovorom so spustili dalje in jim celo zagotovili spremstvo. 

Kljub uspehu ni obogatel, v pokoju z dodatnim delom zaslužil za preživetje

V zbirki še navajajo, da je vedno ponavljal, da ne dela za denar, zato je imel temu primerno plačo in posledično pokojnino. Leta 1978 se je upokojil in nato z ženo izdeloval lesene kljukice za obešanje perila, da sta lahko spodobno živela. V slaščičarni hotela Park ga je nadomestila Maruša Zajc, ki je bila tudi njegova prva vajenka.

Lukačević je torej izpopolnil recept, ki je bil že prej poznan, a ga je povzdignil v ikono. Čeprav je bilo vanilijeve kreme po svetu na pretek, je njegova krema tako puhasta, da bi jo lahko uporabili za gradnjo oblakov. In ko daš takšno puhasto kremo iz jajc in vanilije skupaj s plastjo sveže stepene sladke smetane med dve plasti zlato pečenega listnatega testa, ki v ustih kar zacinglja od hrustljavosti, vse skupaj postane sladka simfonija. 

Zato je povsem primerno, da rečemo, da blejska kremna rezina ni le sladica, temveč je izkušnja, za katero pa se moramo v veliki meri zahvaliti prav pokojnemu Ištvanu. Torej, ko boste naslednjič obiskali Bled, si vzemite trenutek, se usedite na teraso s pogledom na jezero, naročite blejsko kremno rezino, uživajte v trenutku ter se spomnite na skromnega vojvodinskega slaščičarja, ki je prišel na Bled 's trebuhom za kruhom' in ustvaril eno najbolj prodajanih slovenskih sladic.

VIR: Mulej, D.: Angela Zupan – Mama Kremšnita, v: Kamra, 2021