Dopustovanje povprečne slovenske družine v devetdesetih letih je bilo videti približno takole: že dan prej sta starša avtomobil napolnila s potovalkami oblačil ter vrečami hrane, saj je bilo treba zaradi prihrankov čim več stvari nesti s seboj. Ponoči ali navsezgodaj zjutraj se je družina odpravila proti morju, običajno na hrvaško obalo. Sledila sta teden ali dva namakanja v morju, poležavanja na soncu in hitro pripravljenih obrokov, pogosto predpripravljenih doma, pred potovanjem. Edina 'pregreha', ki si jo je družina privoščila na dopustovanju, je bil sladoled. Morda sadna kupa. Oziroma še raje banana split (recept TUKAJ), ki je od vsega sadja vseboval samo banane, te pa so šle v slast prav vsem – tako otrokom, kot odraslim.

Prav bananam se (poleg sladoleda) imamo torej zahvaliti za desert, ki nas bo vedno spominjal na otroštvo, mladost, dopustovanje. Gre za enega najbolj razširjenih in široko dostopnih tropskih sadežev na svetu, ki naj bi jih na Papui Novi Gvineji glede na arheološka najdišča gojili že med 8.000 in 5.000 leti pred našim štetjem. To pomeni, da je njihov divji samorastni prednik obstajal že prej – po poročanju poznavalcev naj bi imel velika in trda semena, ki so se pozneje z gojitvenimi nasadi počasi zmanjševala in jih je danes mogoče opaziti samo v obliki majhnih črnih pikic, ki potekajo vzdolž sredine sadeža. Zanimivo je, da naj bi kljub azijskemu izvoru beseda banana (banaana) pravzaprav izvirala iz afriškega jezika Wolof, ki ga govorijo v Senegalu, Mavretaniji i Gambiji. Pot v Evropo je ta sadež našel konec 15. stoletja, ko so jih k nam iz Azije prinesli portugalski kolonialisti, ki so poskrbeli tudi, da se je njegovo ime preko portugalščine in španščine preneslo v angleščino.

Od tod (ali pa neposredno iz Azije) so banane našle pot na ameriška tla. Najprej so se uveljavile na jugu, kjer je bila ugodna klima za zasaditev plantaž, od tam pa so z razvojem infrastrukture, parnih ladij in železniškega prometa do leta 1900 dopotovale tudi v bolj severne kraje. Čeprav so bile nove in eksotične, so jih ljudje hitro sprejeli. Prevažali so jih namreč z ladjami in vlaki – oboje je bilo v tistem času še precej počasno in ko so pošiljko dostavili v želeni kraj, jo je bilo treba hitro prodati, saj so banane gnile in bi sicer ostali brez vsakršnega zaslužka. Zato so jih prodajali po zelo ugodnih cenah, ki je bila poleg sladkastega okusa verjetno tudi glavni razlog za priljubljenost. Posledično so jih začele v svojo ponudbo množično umeščati slaščičarne, kavarne, restavracije in celo lekarne.

Takratne lekarne so imele namreč del prodajalne namenjene tudi osvežitvi strank in so bile opremljene z avtomati za brezalkoholne gazirane pijače ter sladolede, ponujali pa so tudi mlečne napitke, sadne solate in sladoledne kupe. Za slednje naj bi se imeli Američani v prvi vrsti zahvaliti Chesterju Plattu, farmacevtu iz univerzitetnega mesta Ithaca v ameriški zvezni državi New York, ki je po navedbah avtorja številnih knjig o sladolednih desertih Michaela Turbacka leta 1892 kot prvi sladoled prelil z nekaj češnjevega sirupa in na vrh postavil ikonično kandirano češnjo. Polivanje sirupa po sladoledu naj sicer takrat ne bi bila več povsem nova pogruntavščina, saj naj bi po Turbackovih besedah že Thomas Jefferson po njem polival javorjev sirup, a češnja na vrhu in ime sta bila nova. Platt je sladoledno kupo s prelivom in češnjo namreč poimenoval po nedelji (Sunday), saj je bil to dan, ko je desert izumil, a so predstavniki cerkve menili, da je z delom na nedeljo žalil boga, zato je nekoliko spremenil črkovanje in nastal je 'Sundae', kar v današnjem prevodu pomeni sladoledna kupa.

Banana split je rezultat posebnega izziva

Sladoledna osvežitev je postala priljubljena zlasti med študenti, zato so kmalu vse prodajalne sladoleda začele ponujati tudi najrazličnejše sladoledne kupe, imenovane Sundae. Med prodajalci se je leta 1904 znašel tudi David 'Doc' Strickler, sicer 23-letni študent farmacije na univerzi v Pittsburghu, ki je delal kot vajenec v lekarni Tassell's v mestu Latrobe v Pensilvaniji. Namesto uvajanja v svet zdravniških receptov ter zdravil ga je lastnik večinoma porabil za pripravljanje zmrznjenih sladic in strežbo pijače ter napitkov v zadnjem delu lekarne. A mladenič se ni pritoževal, saj je bilo to delo, kot je povedal v enem izmed poznejših intervjujev, »odlična priložnost za spoznavanje deklet«. V bližini se je namreč nahajal kolidž Saint Vincent in mladina se je z veseljem prišla osvežit z gaziranimi napitki ter s sladkimi deserti.

Stranka naj bi bila nad inovativnim desertom navdušena, kmalu naj bi za banana split izvedeli tudi študenti z bližnjega kolidža in se z veseljem hodili sladkat s sicer kar trikrat dražjo sladico od navadne sladoledne kupe, ki pa je bila tudi dvakrat višja – in veliko bolj okusna. Da bi izpopolnil videz deserta, je David okrogle krožnike v naslednjih tednih zamenjal s podolgovatimi skledicami v obliki čolničkov, ki so jih izdelovali v bližnji steklarni Westmoreland Glas Co. Čokoladnemu naj bi dodal še jagodni in ananasov preliv ter tako izboljšal okus deserta. »Očeta sem rad opazoval, ko je delal banana split in v njem je bilo resnično veliko sladoleda,« se je pred časom spominjal njegov sin William Strickler, ki še danes živi v mestu Latrobe. »Imeli smo pet miz v ozadju lekarne in spomnim se, da so fantje radi pripeljali dekleta na banana split.«

Borba domnevnih izumiteljev

Strickler sicer ni ostal edini, ki je blestel v pripravi te izjemno osvežilne sladice. V naslednjih letih so mnogi nadgrajevali njegovo inovacijo, predvsem slaščičarji v Bostonu in Wilmingtonu, ter si celo lastili zasluge za ustvarjenje tega deserta. V Bostonu naj bi banana split izumili leta 1905 na posebni konvenciji sladoleda. Na njej naj bi Stinson Thomas kot prvi pripravil banana split, ki pa naj bi vseboval le dve kepici vanilijevega sladoleda, dva različna preliva, češnji pa naj bi na vrhu družbo delala še polovica breskve. V več desetletij trajajočem boju z mestom Latrobe je Boston navsezadnje popustil in se prenehal ponašati z nazivom zibelke banana splita.

S tem ni samo ustvaril novega deserta in navdušil na stotine mladih, ki so začeli z veseljem hoditi v njegovo kavarno, temveč je poskrbel tudi za vsakoletni dobro obiskani festival banana splita, ki še danes vsako leto junija poteka v Wilmingtonu, njemu v čast. V okviru dogodka se odvija tudi tekmovanje v pripravljanju inovativnih banana splitov s pestro ponudbo sirupov in prelivov. Zanimiv je podatek, da v lokalni slaščičarni vsako leto za potrebe tega festivala pripravijo kar 700 galonov vanilijinega, čokoladnega in jagodnega sladoleda. A vse zahteve po avtorstvu iz Wilmingtona so bile zavrnjene, saj so vsi pisni in ustni viri jasno kazali na to, da je banana split ustvaril mladi Strickler.

Izumitelj je ostal farmacevt

Iz mesteca Latrobe se je priljubljenost osvežilnega deserta selila proti zahodu in ko je dosegla Atlantic City, takrat izjemno priljubljeno ameriško počitniško letovišče, se je o banana splitu začelo govoriti po vseh Združenih državah, pa tudi preko njihovih meja. Poleg tega je za širjenje priljubljenosti sladice zaslužen tudi Charles Rudolph Walgreen, ki je v času nastanka banana splita upravljal verigo lekarn na širšem območju Chicaga ter novo sladico uvrstil na meni okrepčilnih kotičkov prodajaln. Izkazala se je za sila privlačno, privabljala je mnoge kupce, ki bi sicer zdravila z zdravniških receptov lahko prevzeli tudi v kakšni drugi lekarni v soseščini. V naslednjih letih je banana split še nekoliko izpopolnil, tako da naj bi na koncu za originalnega obveljal prav njegov recept iz leta 1909, ki je poleg treh kepic sladoleda (vanilijinega, čokoladnega ter jagodnega) in treh prelivov (čokoladnega, jagodnega in karamelnega) vseboval še mlete oreščke, sesekljano sadje, stepeno smetano in kandirano češnjo na vrhu. Naš recept za izvrsten banana split pa si lahko preberete TUKAJ!

Leta 2004, sto let po izumu, je nacionalno združenje trgovcev sladoleda na drobno NICRA mesto Latrobe tudi uradno razglasilo za rojstno mesto banana splita, od takrat pa vsako leto priredijo festival te slaščice, ki je medtem z lahkoto pridobila svetovno slavo. Praznovanje, imenovano 'The Great American Banana Split Celebration' poteka konec avgusta, na njem pa poleg slavnega deserta ne manjka hrane, pijače ter zabave in animacije tako za otroke kot za odrasle. Sicer za priljubljenost deserta v mestu skrbijo skozi vse leto: lokalni poslovnež Joseph 'Ice Cream Joe' Greubel banana split že več let promovira kot lokalno hišno specialiteto v ducatu svojih restavracij Valley Dairy na širšem območju Pensilvanije.

Sicer pa ni ostalo samo pri osvežilnem desertu. Leta 1952 je luč sveta ugledala tudi pita banana split, ki jo je na velikem nacionalnem tekmovanju sestavljanja receptov in peke v Pillsburyju pripravila takrat komaj 16-letna Janet Winquest iz mesta Holdrege v ameriški zvezni državi Nebraska. Za svoj inovativni recept je prejela takratnih 3 tisoč ameriških dolarjev nagrade ter ameriškemu kulinaričnemu prostoru dodala še eno v nizu sladic iz priljubljenih banan.
Naj vam izdamo še nekaj okusnih bananinih receptov
► Bananin sladoled
► Kolumbov piščanec
► Bananin čips
► Bananine palačinke z borovnicami
► Medene banane v čolničku
► Polpeti iz piščanca in banane
► Banane s karamelno omako
► Umešana jajca z banano
► Čokoladne banane
► Ocvrte banane s kokosovim sladoledom
► Torta iz treh vrst mleka z banano in smetano
► Ovsena kaša z banano
► Pečene nadevane banane
► Bananin kruh

Banane imajo kopico pozitivnih učinkov na zdravje in telo

Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije naj bi svetovna populacija pohrustala več kot 100 milijard banan letno, s čimer se ta sadež uvršča med najbolj priljubljene prehrambene kulture na globalni ravni. Največje pridelovalke banan so Indija, Kitajska, Filipini, Uganda, Ekvador, Kolumbija in Kostarika, na evropskih tleh pa jih pridelujejo v Španiji (zlasti na Kanarskih otokih), na portugalski Madeiri, v južni Italiji ter Grčiji. Čeprav mnogi menijo, da rastejo na bananinih palmah, temu ni tako. Našli jih bomo na bananovcu, drevesu podobnem zelišču, ki lahko v višino zraste tudi do 15 metrov. Rastejo v šopih, ki običajno sestavljajo med 50 in 150 sadežev. Obstaja skoraj tisoč različnih vrst banan; najbolj razširjene so zagotovo rumene, ki jih je mogoče kupiti tudi na naših trgovskih policah, a verjeli ali ne, obstajajo še rdeče, vijolične in celo škrobne banane.

Banane bi morali uživati, da bi izboljšali kakovost svojega spanca. So namreč odličen vir melatonina, hormona, ki poskrbi, da se dobro naspimo. Poleg tega vsebujejo še pomembna antioksidanta dopamin in katehin, ki prispevata k zdravju srca in ožilja, ter aminokislino triptofan, naravni relaksant, ki pomaga v boju proti nespečnosti in je osnova za nastanek hormona sreče seratonina. Ta rumeni sadež je torej lahko odlična malica, s katero enostavno poskrbimo za boljše zdravje in počutje, če pa mu v vročih poletnih dneh dodamo še malo sladoleda, stepene smetane in preliva, pa hitro in enostavno ustvarimo osvežilni banana split, nad katerim bodo zagotovo navdušeni prav vsi!

Viri, uporabljeni pri raziskovanju: Food52.com, Americanprofile.com, Pabook.libraries.psu.edu, Vueweekly.com, Fastcompany.com, Npr.org, Ohiomagazine.com, Atlasobscura.com, Pabook.libraries.psu.edu, Wikipedia, Prehrana.si