Več tankih plasti testa, med katerimi so plasti orehov ali katerih drugih oreščkov, vse skupaj prepojeno z lepljivim sirupom. Že ob sami misli na baklavo se mnogim pocedijo sline. Spet drugi pa se stresejo, ko se spomnijo, kako zelo sladka je.

Glavne sestavine za baklavo so tanko vlečeno testo, oreščki, maslo in sladkor. Prav zaradi količine oreščkov, ki jih potrebujemo za dobro baklavo, to ni ravno poceni sladica. Najbolj znana je baklava iz orehov, vendar lahko namesto orehov uporabljamo tudi pistacije, lešnike, mandlje, pinjole, mešanico oreščkov in celo arašide. 

Glede na lokalne začimbe in okuse se baklave nekoliko razlikujejo. Denimo, Arabci v sirup za baklavo dodajajo rožno vodico (hidrolat damaščanske vrtnice) in kardamom, Armenci pa jo odišavijo s klinčki in cimetom. Nekateri, denimo na Balkanu, tekmujejo v številu plasti, iz katerih je sestavljena baklava. Včasih pa oreščkom dodajajo tudi rozine. 

Od kje izvira?

Baklava je ena tistih jedi, ki si jo lastijo številni narodi in je še eno »jabolko« spora med Turki in Grki. A zgodba o baklavi se je začela že pred davnimi časi. Obstajajo tri možne poti »evolucije« baklave. Nekateri zgodovinarji menijo, da je baklava nastala v Grčiji, kjer so v 2. stoletju pred našim štetjem pripravljali podobno večplastno sladico »placento«, ki je bila pripravljena iz oreščkov, kozjega sira in medu. Drugi menijo, da baklava izvira iz Perzije. Večina zgodovinarjev pa se nagiba k verziji, da so si jo izmislili Asirci v 8. stoletju pred našim štetjem. Pripravljali so jo iz plasti nekvašenega tankega kruha, med katere so potresli nasekljane oreščke, vse skupaj prelili z medom in nato zapekli. 

Baklava, kot jo poznamo danes, je seveda šla skozi številne preobrazbe in številne države na Bližnjem vzhodu, v vzhodnem Sredozemlju, severu Afrike, na Balkanu in Kavkazu jo imajo za svojo nacionalno sladico. Skupni imenovalec vseh teh območij pa je, da so bila vsa nekoč del Osmanskega cesarstva. In zgodovinarji se tukaj strinjajo: nedvomno so recept za baklavo, kot jo poznamo danes, izpopolnili prav v tistem času. Najstarejši zapisi o baklavi se nahajajo v kuharicah palače Topkapi iz 15. stoletja. 

Vse do 19. stoletja je baklava veljala za luksuzno sladico, ki so si jo lahko privoščili le najbogatejši. Prav zaradi tega dejstva Turki še danes poznajo rek: »Nisem tako bogat, da bi lahko jedel baklavo vsak dan.« In morda je to tudi razlog, da še danes marsikje baklavo doma pripravljajo le za posebne priložnosti, kot so verski prazniki in poroke. Vendar pa danes ni treba, da je nekdo bogat, da lahko uživa v bogatem okusu, ki ga ponuja baklava. 

Sefardska zgodba o baklavi in raju

Ker je baklava veljala za pregrešno sladico, ki ni dostopna vsakomur, je med ljudmi burila domišljijo. Na Bližnjem vzhodu so tako nastale tudi številne zgodbe in pripovedke, v katerih je omenjena baklava. Ena takšnih zgodb je sefardska ljudska pripovedka. Sefardi so Judje, ki so živeli v Španiji do leta 1492, in njihovi potomci. 

Pripovedka govori o judu, muslimanu in kristjanu, ki se odpravijo v Istanbul iskat boljše življenje. Med sprehodom po ulicah trojica na cesti najde zlatnik. Po dolgi debati o tem, kako naj razdelijo in zapravijo denar, se odločijo, da bodo z njim kupili kos baklave. 

Odpravijo se v slaščičarno, kupijo baklavo in nato se začnejo pogovori o tem, kdo od njih si najbolj zasluži, da jo poje. Ker je bil že pozno, sklenejo, da odločitev prespijo in da bo baklava naslednji dan pripadla tistemu, ki bo sanjal najboljše sanje. 

Sredi noči se zbudi jud in ugotovi, da je lačen. Ker na voljo ni bilo nič za jesti, na mizi zagleda baklavo in se odloči, da bo pojedel majhen košček, da utiša lakoto. Enem grižljaju je sledil drugi, nato tretji in kot bi mignil je baklava izginila. S polnim želodcem se je jud vrnil v posteljo in sladko zaspal.

Naslednje jutro se trije možje odpravijo v bližnjo kavarno, saj so se odločili, da bo lastnik kavarne presodil, kdo je imel najboljše sanje in si torej zasluži slastno baklavo. Prvi je svoje sanje razodel musliman, ki je dejal, da je v sanjah ponj prišel prerok Mohamed in ga odpeljal s seboj v raj, kjer mu je razkazal vse lepote onostranstva. »Ah, tudi jaz sem imel podobne sanje,« je dejal kristjan. »Pome je prišel Jezus in me odnesel v raj, kjer me je predstavil vsem svetnikom in mi pokazal, kakšne vse lepote čakajo v raju,« je pripovedoval. 

Lastnik kavarne se je čudil in se spraševal, le kaj lahko prekaša sanje o raju, ki sta jih imela musliman in kristjan. Z nestrpnim pričakovanjem se je obrnil proti judu, da bi prisluhnil še njegovim sanjam. 

»Žal, prijatelja, moje sanje niso bile tako čudovite kot vajine. Nisem videl raja. Namesto tega je k meni v sanjah prišel Mojzes in mi dejal: 'Musliman je z Mohamedom v raju in kristjan je z Jezusom v raju. Kdo ve, kdaj in če sploh se bosta vrnila. Najbolje bo, da kar sam poješ baklavo',« je dejal in na začudenje svojih dveh prijateljev potrdil, da je svojega učitelja Mojzesa pač moral ubogati. 

Recept za mešano baklavo

Kot rečeno, je varijacij na temo baklave veliko. Tokrat z vami delimo recept za baklavo iz mešanih oreščkov. 

Za pripravo potrebujemo:

100 g sladkorja
50 g mletih mandljev
50 g mletih lešnikov
50 g mletih orehov
skodelico drobno nasekljanih oreščkov (orehov, lešnikov, mandljev, pistacij)
3 žličke mletega cimeta
150 g stopljenega masla
200 g vlečenega testa za baklavo

Za pripravo sirupa potrebujemo:

340 g sladkorja
200 g medu
pol litra vode
1 bio limono

Postopek priprave:

Ko imamo vse sestavine pripravljene, pečico segrejemo na 180 stopinj Celzija. Medtem v skledi zmešamo sladkor, mlete in nasekljane oreščke ter cimet. 

Pravokotni pekač namastimo in nato vanj položimo 3-4 sloje testa, ki jih vsakega posebej premažemo s stopljenim maslom. Listi testa naj bodo enako veliki kot pekač, da ga prekrijejo.

Nato z roko (lahko tudi z žlico, a bomo z roko bolj natančno posipali) zajamemo pest nadeva iz oreščkov in ga enakomerno posipamo po testu. Postopek ponavljamo, dokler ne prekrijemo celotne površine. Po sloju oreščkov znova položimo sloj testa, ki ga pred tem prav tako pomastimo, ter nato spet posipamo z mešanico oreščkov. Postopek ponavljamo, dokler nam ne zmanjka oreščkov in testa. Pazimo, da za konec pustimo tri sloje testa, vsak sloj namastimo in baklavo na koncu še enkrat obilno premažemo z maslom.  

Eden najpomembnejših korakov pri baklavi je rezanje. Baklavo  moramo namreč razrezati, še preden jo damo pečt. Značilna oblika kosov je t.i diamantna oblika, ki jo dosežemo tako, da baklavo diagonalno narežemo na tri do štiri centimetre široke rezine.

Tako pripravljeno baklavo postavimo v segreto pečico in pečemo približno eno uro oziroma dokler skorja ne dobi zlato rjave barve.

Medtem ko se baklava peče, pripravimo sirup. Sladkor raztopimo v vodi, ki jo segrevamo na nizki temperaturi. Ko voda začne vreti, dodamo vanjo še med in pri tem mešamo, da se lepo raztopi. Počakamo, da zavre in pustimo, da se sirup na srednje visoki temperaturi kuha še 10-15 minut oziroma dokler ne postane viskozen. 

Ko je baklava pečena, jo še vročo prelijemo z vrelim sirupom. Zato, da se zgornji listi ne začnejo vihati, baklavo prekrijemo s pladnjem ali drugim pekačem, ki je nekoliko manjši od pekača, v katerem se je baklava pekla. Postavimo jo na stran in pustimo, da se nekaj ur hladi. 

Pri prestavljanju kosa baklave iz pekača z žličko zajamemo še malo sirupa, ki se je scedil na dno pekača in jo prelijemo, da bo bolj sočna. Postrežemo jo s skodelico turške kave.