Gostinstvo vam je bilo praktično položeno v zibelko, saj izhajate iz uspešne gostilniške družine z dolgoletno tradicijo. Ste vedno radi kuhali ali ste si morda kdaj potiho želeli početi tudi kaj drugega?
Nekako je bilo kar samo po sebi umevno, da bom ostala doma za kuharskim pultom in kot pomoč v strežbi. V puberteti pa seveda pride določena prelomnica, ko se želiš osamosvojiti in takrat seveda tudi razmišljaš, kako boš lažje preživel in služil svoj denar. Sama sem se zato po končani srednji šoli želela vpisati na Pedagoško akademijo, smer biologija in gospodinjstvo, saj me je delo z otroki od nekdaj veselilo. Seveda je to mojo željo spremljalo veliko vprašanje, kako bom lahko hkrati hodila na fakulteto in ob tem tudi še naprej delala doma. Meni osebno sicer to vprašanje ni bilo težko, saj sem vedela, da bom to zmogla, moj oče pa nad idejo ni bil navdušen. Edino vprašanje, ki je takrat prišlo iz njegovih ust, je bilo, kdo bo delal in ostal doma? Včasih je bila avtoriteta staršev prioriteta in zato mi je bilo hitro jasno, da se lahko od svojih načrtov kar takoj poslovim.
Kaj ste se naučili od svojih staršev, ki ste jih dolga leta opazovali med delom?
Prvo je zagotovo neka trdoživost in vztrajnost, zanesenjaštvo za delo, ki ga opravljaš, tudi poštenje do samega dela, okolice in ljudi, s katerimi delo opravljaš. Mogoče je to za današnji čas slaba lastnost, ampak moji starši so vedno na prvo mesto postavljali delo, posel, tradicijo in okolje, v katerem smo živeli. To je bilo tudi pri mojih starih starših vedno na prvem mestu. Ko sem bila majhna, mi je bilo vse to povsem samoumevno, ko pa sem odrasla in sama začela ustvarjati svojo družino, sem šele videla, kaj vse smo zamudili. Seveda smo doživeli tudi veliko lepega, a kljub temu sem si želela te stvari v svoji družini popraviti in jih spremeniti. Dejstvo je, da je v gostinskem poklicu težko postavljati družino na prvo mesto. Trudimo se, da pri nas to drži v čim večji meri, ampak je to v resnici zelo težko živeti. Naši vikendi so namreč vedno delavni, večje praznike smo prosti, med tednom pa imamo proste ponedeljke in torke, zato se takrat potrudimo, da si vzamemo čas za družino, kar pa ne gre vedno po načrtih, saj so šolske in pisarniške obveznosti na prvem mestu. Velikokrat gostilno zapremo tudi v času zimskih in poletnih počitnic ter si takrat vzamemo daljši kolektivni dopust.
Se morda še spomnite trenutka, ko ste prevzeli družinsko gostilno? Kako ste se ob tem počutili? Je bilo prisotnega kaj strahu ali ste preprosto verjeli v svoj uspeh?
Zanimivo vprašanje, saj ta trenutek v resnici še ni prišel (smeh). V družinskih gostilnah se namreč proces predaje odvija dlje časa. Gre za proces, skozi katerega družina in rodovi rastejo. Da so stvari urejene korektno, je treba imeti nek red oziroma neke vrste družinsko ustavo, v kateri je zapisano, kako se izvede predaja in podobno. V naši družini se prav v tem času ukvarjamo s tem, zato predaje gostilne v tehničnem pomenu pri nas še ni bilo. Zelo sem ponosna na svoje starše, saj sta pri svojih 72 letih oba še vedno vpeta v posel in jima pri pomembnejših zadevah našega podjetja še vedno zelo zaupam. Del finančnih, materialnih in poslovodskih storitev še vedno opravlja moj oče, ki je zelo bister in napreden človek. Kar se tiče same kakovosti in kulinarične ponudbe, pa že vrsto let slonita na meni, saj sem praktično odraščala ob babici Ivanki, ki je bila moja predhodnica v kuhinji.
Kaj je tisto, kar se je v dolgoletni tradiciji vaše gostilne izkazalo kot dobro in ste se odločili obdržati tudi v današnjem času?
Osnovna stvar je zagotovo surovina. Pri nas je bilo to vedno na prvem mestu, saj imamo poleg gostilne tudi kmetijo, ki jo ob pomoči očeta vodi moj brat z družino. Pri nas so na krožnikih že od nekdaj sestavine, za katere se trudimo, da so iz lokalnega okolja, pri čemer zelenjavo in žitarice večinoma pridelamo kar sami. To navado je negovala že moja stara mama in tudi moji starši. Seveda se na ta račun včasih pojavijo tudi trenja v hiši, ampak se vseeno trudimo, da ohranjamo tradicijo dobre domače gostilne. Spomnim se, ko so bile pred nekaj leti zelo v trendu picerije in je moj oče prišel na idejo, da bi jo imeli tudi mi, ampak sem bila sama mnenja, da se bo s tem zgodba in tudi tradicija naše gostilne zaključila. Danes sem prav ponosna, da takrat nisem popustila in sem vztrajala pri tem, da smo ostali domači, predani tradiciji. Zdi se mi, da je prav, da vsaka hiša ve, kakšna je njena zgodba oziroma filozofija, in v našem primeru gre za tradicionalno slovensko gostilno, v katero gostje pridejo z veseljem. Pri nas nista pomembna samo hrana in pijača, ki jo gostu postrežeš, ampak je pomembno tudi, kako gosta gostiš, torej da mu nudiš doživetje, gostoljubje in domačnost.
Kako bi na kratko opisali kuharski slog, ki mu v gostilni Mihovec sledite pod vašo taktirko?
Ohranili smo osnovni koncept naše gostilne, a smo ponudbo malo posodobili in nadgradili. Osnovna sestavina ostaja enaka, le da jo danes pripravljamo na bolj sodoben način, da je jed na koncu prilagojena današnjemu času. Nikoli me niso premamile neke novodobne tehnike v tem smislu, da bi postale sestavni del naše tradicionalne kuhinje. Seveda so takšne tehnike dobrodošle, da z njimi narediš krožnik bolj privlačen in okusen, v tej meri jih tudi sama uporabljam, drugače pa imam najraje čiste okuse in krožnike, ki vsebujejo čim manj sestavin.
Ali se jedi, ki jih kuhate za goste, bistveno razlikujejo od tistih, ki jih kuhate doma? Kaj po navadi najraje skuhate, ko pripravljate družinsko kosilo?
Zanimivo vprašanje, saj se ne zgodi prav pogosto, da kuham doma (smeh). Ko pripravljam družinsko kosilo, navadno kar vedno najprej vprašam otroke, kaj bi radi jedli. Ponudba je seveda odvisna tudi od dogodka ali priložnosti, za katero kuham. Družinska kosila pogosto zapeljem v smer, da so tematska oziroma izobraževalna. To velikokrat naredimo, ko se vrnemo iz kakšnih počitnic iz tujine in na kosilo pride širša družina. Ob takšnih priložnostih predstavimo na primer kakšno novo tehniko ali pa prinesemo s potovanja kakšno novo sestavino, ki jo potem vključimo v jedilnik. Tako imajo naša družinska srečanja pogosto dodano tudi izobraževalno noto. Imam pa tudi srečo, da zdaj, ko so otroci že tako veliki, tudi sami velikokrat kaj skuhajo (smeh).
Kot radi v intervjujih večkrat poveste, vam moč, energijo in tudi inspiracijo daje njiva, ki jo imate poleg gostilne. Kaj vam pomeni, da lahko sami pridelate in vzgojite zelenjavo, ki jo potem ponudite tudi svojim gostom?
Velikost njive se je v času po koroni sicer nekoliko zmanjšala, a imamo poleg nje tudi še veliko vrtov, ki se nahajajo blizu hiše. Ti so razdeljeni po namembnosti in tako imamo na primer zeliščni vrt, solatni vrt ipd. Sam stik z zemljo mi daje neko posebno energijo in takrat, ko grem na njivo, se mi čas prav ustavi. Njiva nam daje možnost, da zelenjavo, ki jo sami pridelamo, potem tudi ekonomično porabimo v naši kuhinji. Že sam setveni načrt je zastavljen tako, da je prilagojen jedilniku oziroma sami ponudbi gostilne.
Če bi morali izbrati najljubšo zelenjavo, katera bi to bila in kaj iz nje najraje pripravite?
Zelo ljuba mi je solata, ker jo lahko hitro vzgojiš, prileže pa se tudi v vseh letnih časih. Še zlasti poleti, ko jo lahko popestriš z neštetimi dodatki. Pred leti pa sem se tudi zelo navduševala nad bučami, s katerimi me je okužila danes žal pokojna Ruth Podgornik Reš. Pred 25 leti sem imela zasajenih več kot 20 sort različnih buč in domači so se kar držali za glavo, ko so vse buče obrodile. Tudi danes buče v zmanjšanem obsegu ostajajo del naše sezonske ponudbe, saj jih lahko pripravimo na nešteto načinov, od predjedi do sladice, poleg tega pa jih lahko uporabimo tudi za dekoracijo. Ne smem pa pozabiti tudi na moko, dišeči kruh in spomini kar preidejo na stare starše, krušno peč in dogodke ob žetvi.
Na katero kulinarično ali gostinsko priznanje, ki ste ga do zdaj prejeli, ste najbolj ponosni?
Meni osebno je zelo veliko pomenilo priznanje Obrtnica leta, ki sem ga prejela leta 2018. Do sedaj sem edina ženska v Sloveniji, ki je prejela to priznanje in zato sem še toliko bolj ponosna, da sem ga dobila prav jaz. To priznanje ni samo osebnostni naziv oziroma ni podeljeno samo meni, ampak gre za priznanje, ki ga je deležna naša celotna družina, vsi naši sodelavci in tudi sosedje. V naši celotni zgodbi namreč en sam človek ne more uspeti. To priznanje sestavljajo različni kriteriji, del tega je tudi, kako se obnašaš do narave, tradicije, kako posluješ ipd. Zato smo bili tega naziva resnično deležni prav vsi, ki smo del zgodbe naše družinske gostilne. Meni je med drugim priznanje prineslo tudi neko potrditev, da smo na pravi poti. Enako je tudi z vodniki, kot sta Gault Millau in Fallstaf, ki nas ocenjujejo. Največje priznanje pa so nam seveda naši zvesti gostje.
Pred nami je že peta sezona priljubljenega kuharskega šova Mali šef Slovenije, v katerem sodelujete kot žirantka. S čim so vas mladi kuharji v vseh teh letih najbolj navdušili?
Mene predvsem preseneča in tudi navdušuje, kako so otroci zrasli v teh petih letih, odkar delamo to oddajo. Pri tem ne mislim na višino oziroma starost, ampak na znanje in vedoželjnost, ki sta iz sezone v sezono večja. Res je, da se tekmovalci med samim snemanjem potem še dodatno česa naučijo in izpilijo svoja znanja in tehnike, ampak je to v resnici samo neka nadgradnja znanja, ki nas, žirante, vedno bolj preseneča in tudi navdušuje. Zelo me veseli tudi to, da se je kar nekaj preteklih tekmovalcev, še zlasti fantov, kasneje odločilo za šolanje v gostinsko-turistični smeri.
Kaj bi vi svetovali mlademu človeku, ki se podaja v svet kulinarike in gostinstva?
Na prvem mestu je vsekakor to, da moraš imeti za ta poklic veselje, potem pa so pomembne tudi potrpežljivost, poslušnost in vedoželjnost. Gostinstvo je zelo zahteven poklic in če ti v prvi meri ne čutiš, da gre za delo, ki ga boš z veseljem opravljal, potem je brezpredmetno, da se sploh podaš na to pot. Pomembna sta tudi vztrajnost in zavedanje, da danes biti kuhar ni tako zelo enostavno. Gostinstvo oziroma kulinarična zgodba je živa stvar, ki je podvržena neštetim dejavnikom in zato moraš biti tudi precej bister, iznajdljiv in prilagodljiv. Poleg tega, da mora kuhar znati kuhati, mora poznati tudi vsaj še en tuj jezik, pri svojem delu pa mora biti tudi kreativen. Enako velja tudi za natakarja, ki mora biti dober psiholog, izobražen in pripravljen nadgrajevati svoje znanje v različnih smereh. Lahko je to someljejstvo, znanje o pivu, kavi, danes se ob menijih delajo tudi brezalkoholni pairingi. Pa to seveda nista edina poklica, ki jih lahko v gostinski smeri opravljamo. Tukaj so še peki, slaščičarji, hotelirji, vrtnarji in podobno. Vsi ti namreč prispevajo k neki uspešni gostinski zgodbi.
Kakšen nasvet pa boste dali svojima otrokoma, sinu Martinu in hčeri Eli, če se bosta odločila nadaljevati družinsko tradicijo?
Predvsem bi vsem otrokom, ne samo mojim, svetovala, naj se odločijo za poklic, ki ga bodo imeli radi in ga z veseljem opravljali. Svojima otrokoma v resnici tudi težko svetujem, saj jima s svojim zgledom dajem možnosti za neko življenjsko priložnost. Sin se je srednješolsko izobraževal v tujini, kjer je tudi uspešno zaključil šolanje, s kuhanjem in strežbo v različnih restavracijah pa je dobil tudi že kar nekaj izkušenj. To mu je zaenkrat še premalo, zato se je odločil, da bo nadaljeval z opravljanjem dela in s pridobivanjem izkušenj pri svetovno prepoznavnem kulinaričnem guruju Andreasu Caminadi v Švici. Sama sem namreč še povsem vpeta v vodenje domače gostilne in z njegovim prihodom v tem trenutku bi lahko hitro prišlo do kakšnih medgeneracijskih trenj (smeh). Zato mu tudi dajem možnost, da ostaja v tujini in tam začenja ustvarjati neko svojo kulinarično zgodbo. Na ta račun v zadnjem času slišim kar nekaj očitkov, češ da se ne bo vrnil domov, ampak jaz na njegove odločitve v resnici nimam vpliva. Mislim, da kljub bogati in pestri družinski tradiciji, ki je prisotna v naši družini, ne morem biti tako egoistična, da mu tega ne bi dovolila. V takih primerih namreč velikokrat vidim prizor, ko sem bila kot mlado, vedoželjno dekle soočena z vprašanjem mojega očeta, kdo bo ostal doma in delal. Pravijo, da se zgodovina velikokrat ponavlja, ampak sama je v tej smeri nočem ponoviti. Kako bo po drugi strani z Elo, pa tudi ne vem, saj trenutno obiskuje osmi razred in je šele začela razmišljati o tem, kam se bo usmerila. Za razliko od Martina je že od majhnega veliko bolj vpeta v naš gostinski posel in zelo sem ponosna nanjo, da je pri rosnih 13 letih že tako samostojna v kuhinji in tudi sposobna, da v celoti opravlja dela, ki ji jih zaupamo. Kot sem že omenila, zaenkrat še ne morem vedeti, kako se bosta odločila in kam ju bo popeljala njuna pot. Želim in srčno upam na dobre rezultate.
