Kdor rad peče sladice, ta zagotovo pozna Nino Kastelic. Priljubljena slovenska kulinarična blogerka, širši javnosti poznana tudi po imenu svojega bloga Leaneen, je avtorica številnih receptov za torte in pecivo, ki jih z veseljem pripravljamo za najrazličnejše priložnosti. Njena kulinarična pot je precej nenavadna, saj se je v pisanje bloga podala skoraj brez predznanja, tako kar se tiče fotografije, kot tudi samega kuhanja in peke sladic. A počasi, z vztrajnostjo in učenjem na napakah ji je uspelo, da je postala danes ena najboj znanih in tudi priljubljenih slovenskih blogerk, izdala pa je tudi že tri kuharske knjige. Z Nino smo se pogovarjali o njenih začetkih in pogledu na tradicionalno slovensko kulinariko, zaupala pa nam je tudi nekaj nasvetov, ki se jih moramo držati pri peki sladic ter pri pripravi kvašenega testa.
Za sabo imaš že kar pestro kulinarično pot, saj si z objavljanjem receptov na svoji spletni strani začela leta 2015. Ko danes pogledaš nazaj, kakšni so tvoji spomini na začetke in kaj ti je bilo na poti, ki si jo do danes prehodila, najtežje?
Najtežje je bilo zagotovo pomanjkanje prostora. Recepte sem na začetku ustvarjala v domači kuhinji, ki je bila res zelo majhna, delovne površine v njej sem imela samo dva metra. Pripomočke in vse krožnike ter šalčke sem mela v omari, kjer bi morala imeti načeloma oblačila. Tudi sam prostor za slikanje je bil čisto majhen, vse skupaj pa je oteževala tudi slaba svetloba v prostoru. Včasih sem tudi po dve uri sedela pred postavljeno sceno in čakala, na primerno svetlobo za fotografiranje. Takrat v resnici sploh nisem imela za to delo primernih delovnih pogojev, ampak sem se vseeno trudila in vztrajala. V tej majhni kuhinji sem ustvarjala šest let in v njej je nastalo skoraj 500 receptov ter dve kuharski knjigi. Zdaj, ko imam svojo kuhinjo in tudi svoj prostor za fotografiranje, je veliko lažje. Predvsem ne rabim toliko razmišljati o tem, kam bom kaj dala in kako bom stvari fotografirala, kar mi seveda ne predstavlja toliko stresa, kot mi ga je nekoč.
Se morda še spomniš, kateri je bil prvi recept, ki si ga objavila na svoji spletni strani?
Seveda, to je bila malinova pita, se pa ne spomnim povsem dobro, ali je bilo krhko testo narejeno iz pirine ali bele gladke moke. Nadev je bil čisto preprost, saj sem samo zmešala maline, škrob in sladkor, po vrhu pa sem razporedila še iz testa izrezane srčke. Mislim, da imam fotografijo te sladice še nekje shranjeno in je v resnici videti precej slabo (smeh). Takrat pa sem bila seveda zelo ponosna nase.
Vsakemu, ki obišče tvojo spletno stran poleg odličnih receptov v uč' padejo estetske fotografije in dodelan food styling. Kje si se naučila vizualnega dela ustvarjanja vsebin?
Začetki so bili precej težki in moje prve fotografije niso bile prav lepe. Vseh stvari, tudi samega fotografiranja sem se učila sproti. Veliko sem gledala Pinterest, kjer sem pobirala kakšne ideje in dobila občutek, kaj drugi počnejo. Večja sprememba v sami kvaliteti fotografij je prišla, ko sem začela uporabljati fotografske podlage in ko sem povečala sam asortiman krožnikov, šalčk, pribora ter drugih pripomočkov, potrebnih za samo stiliranje. Če imaš doma zgolj neke osnovne pripomočke, z njimi v resnici težko ustvariš dobro fotografijo. Ko pogledam celoten proces, ki se je pri meni odvil v zadnjih osmih letih, se mi zdi, da bi lahko bolje in hitreje napredovala. Vse, kar danes znam, znam v resnici zato, ker se s tem ukvarjam že toliko let. Vsega sem se morala naučiti sama, tudi občutka za stiliranje, saj sama naravno' nisem najbolj ustvarjalna oseba. V vsako fotografijo je vloženega veliko truda in včasih kakšno stvar fotografiram tudi po dve, tri ure, da na koncu ustvarim sceno, s katero sem zadovoljna. Velikokrat pa tudi ne pridem do tega in moram zato stvari ponavljati.
Kaj je tvoj najljubši kuharski moto, ki mu slediš?
V resnici nimam nekega mota, ki bi mu sledila, ampak se mi pa zdi, da pri pisanju in ustvarjanju vsebin za blog nekako sledim temu, da so recepti preprosti in da zanje ne potrebujemo veliko sestavin ter da so okusi domači. Na blogu ni veliko tujih oziroma eksotičnih jedi, saj sem ljubiteljica preproste domače hrane, rada imam poznane okuse in me zato eksotika v resnici tudi ne mika.
Od kod izvira tvoje navdušenje nad kuhanjem in ustvarjanjem v kuhinji? Si to od nekdaj rada počela ali si kuhanje sčasoma vzljubila?
V naši družini smo ob večjih praznovanjih in slavjih vedno pripravili polne pladnje peciva. Tako da se je pri nas od nekdaj veliko peklo in s tem sem bila vedno tudi obkrožena. Moja babica je pecivo pekla tudi za vaške poroke, piškote in druge sladice pa je rada pripravljala tudi moja mami. Kot otrok sama sicer nisem veliko pekla, bolj sem samo opazovala babico in mami pri delu. Takrat sem znala spečti samo palačinke (smeh). Šele kasneje sem začela sama pripravljati bolj zahtevne sladice. Mislim, da sem prvo torto spekla nekje pri 17-ih letih in potem spet pet let nobene (smeh). Pogosteje peči in kuhati sem potem začela nekako z začetki bloga. Takrat sem spremljala tuje kulinarične blogerje in se nad tem delom navdušila tudi sama. In tako sem praktično čez noč začela s pisanjem bloga, brez nekega hudega razmisleka in predzanja.
Velik pomen pri tvojih kulinaričnih objavah ima tvoja babica, mama Ivana. Česa vsega te je ona naučila in kaj je po tvojem mnenju tista bistvena stvar, ki ti jo je v povezavi s kuhanjem predala?
Predvsem to, da je treba vztrajati, tudi ko ti nekaj ne uspe. Babica je še stare šole' in mi je zato večkrat poudarjala, da ženska mora znati kuhati. In zato me je tudi vedno spodbujala, da naj vztrajam in da mi bo enkrat že uspelo. Sama sem imela na začetku veliko težav, še zlasti s kvašenim testom in z njeno pomočjo sem sam postopek potem tudi povsem osvojila in danes je moje testo v resnici celo boljše kot je bilo njeno (smeh). Od nje pa sem prevzela tudi to, da ima kuhanje neko povezovalno funkcijo pri druženju. Babica je ob večjih praznikih, ko so na obisk prišli sorodniki, vedno poskrbela, da je bilo na mizi veliko hrane. In tudi sama druženje vedno povezujem s hrano. Zame ni druženja brez hrane, ker drugače je to v resnici samo sestanek (smeh).
Med Slovenci so še zlasti priljubljeni tvoji recepti za torte in pecivo. Kje si se naučila peke sladic? Si čisti samouk ali si se na tem področju morda tudi še kaj dodatno izobraževala?
Kar se tiče bolj klasičnih sladic, kot so potice in štruklji, me je njihove priprave naučila mama Ivana. Kar se tiče drugih sladic, pa sem čisti samouk. Nikoli nisem bila na kakšnem kuharskem ali slaščičarskem tečaju, izjema je zgolj 4-urni tečaj za cakepopse, ki sem se ga udeležila. In to je v bistvu to (smeh). Na začetku mi je šlo zelo počasi, ampak več kot sem kuhala in pekla, lažje mi je bilo. Potrebnih je bilo veliko neuspelih biskvitov in tort, da sem dobila dobre osnove in znanje, ki ga z učenjem na napakah še danes nadgrajujem in izpopolnjujem. Mislim, da prvi dve leti bloga tudi nisem napisala nobenega recepta za torto, saj takrat niti nisem znala pripraviti dobrega biskvita in kreme. Da mi je torta 'ratala', da je bila res lepa in dobra, sem jo morala kdaj tudi večkrat delati.
Nam morda lahko zaupaš kakšen enostaven trik, ki bo prišel prav vsem navdušencem nad peko sladic?
Da se točno držiš recepta. Če nekaj ne znaš pripraviti, raje izberi preverjen recept in se ga točno drži. Ko enkrat stvar obvladaš, pa lahko recept tudi speminjaš oziroma ga po potrebi prilagodiš. To se mi glede na moje izkušnje in tudi vprašanja, ki mi jih ljudje postavljajo na blogu, zdi eden od najbolj univerzalnih nasvetov, ki jih moramo upoštevati pri peki sladic.
Dotakniva se še kvašenega testa, ki je pri Slovencih zelo priljubljeno, sama pa si prava mojstrica priprave raznoraznih kvašenih dobrot. Kaj je po tvojem mnenju ključnega pomena pri pripravi dobrega kvašenega testa in kaj je tisto, na kar pri pripravi tovrstnega testa velikokrat pozabljamo?
Ključ do dobrega kvašenega testa je pravilno razmerje sestavin in tudi to, da testo dobro pregnetemo. Še zlasti, ko delamo kvašeno testo na roke, se moramo kar malce pomatrati', da je na koncu mehko, prožno in elastično. Potem je tukaj tudi nasvet, ki mi ga je dala že moja babica, ki pravi, da med pripro kvašenega testa v prostoru ne sme biti prepiha. Sama pa se pri pripravi kvašenih dobrot poslužujem tudi trika, da pečeno jed pokrijem z navlaženim čistim servetom, s čimer poskrbim, da je kvašeno testo še bolj mehko in puhasto.
Marsikdo, ki se z ustvarjanjem kulinaričnih vsebin ukvarja že toliko časa kot ti, pogosto naleti na problem, da mu velikokrat zmanjka navdiha. Od kod ga ti črpaš? Kaj te pri kuhanju najbolj inspirira?
Ko mi zmanjka navdiha, mi najbolj pomaga to, da ne delam. Takrat, ko ne smem ali pa ne morem delati, ponavadi dobim največ idej. Včasih za inspiracijo tudi prelistam kakšno knjigo, odprem Instagram ali pa pogledam kakšen TikTok. Hrana nas v resnici povsod obkroža, tako da ideje prihajajo od povsod. Ko se lotim ustvarjanja novih receptov, se včasih najprej spomnim okusa torte, ki bi jo rada pripravila. Nato razmislim, kako naj bi sladica izgledala in si jo narišem ter tudi napišem, iz katerih plasti bo sestavljena. In tako nastane nov recept, ki ga potem tudi pripravim in fotografiram.
V svojih objavah velik pomen in poudarek daješ tudi tradicionalni slovenski kulinariki. Kakšno je tvoje mnenje o naši kulinarični tradiciji?
Sama sem velika ljubiteljica slovenske kulinarike, tako z vidika okusov kot tudi z vidika samega spoštovanja tradicije. Drugače sem diplomirala iz etnologije in kulturne antropologije in tudi moje diplomsko delo je bilo na temo tradicionalne slovenske prehrane. Slovenci imamo resnično zelo pestro in raznoliko tradicionalno kulinariko, ki jo spoštujemo in ohranjamo tudi v današnjem času. Se mi zdi, da je na podeželju tega nekoliko več, kot v mestu, saj dolgotrajna priprava tradicionalnih jedi nekako ni najbolj v stilu s hitrejšim tempom življenja. Tudi sama tradicionalna hrana je načeloma zelo kalorična, saj je bila namenjena delavnim, kmečkim ljudem, in tudi zaradi tega vidika danes ni tako zelo pogosto prisotna. Kljub temu med Slovenci zanimanje za tradicionalne jedi še vedno ostaja, zato se tudi na svojem blogu trudim ohranjati to zanimanje.
Katere tri značilne slovenske jedi, bi po tvojem mnenju morali znati pripraviti vsi Slovenci?
Zame je potica kraljica, saj je sladica z res močno simboliko, in zdi se mi, da je dobro, če jo znaš tudi sam narediti. Potem pa je dobro znati pripraviti tudi govejo juho in pa tenstan oziroma pražen krompir (smeh).
Si ena najuspešnjejših slovenskih kulinaričnih blogerk, izdala pa si tudi že tri uspešne kuharske kuharske knjige. V kateri smeri želiš nadaljevati v prihodnosti? Morda razmišljaš tudi o kakšnih kuharskih delavnicah ali tečajih?
Sem ena tistih, ki vse delajo brez plana (smeh). Planov v resnici nimam nobenih, grem bolj v stilu 'go with the flow' (prepusti se toku, op. a.). Želim si napisati še eno bolj tematsko knjigo, katere priprava je malo težja in tudi dolgotrajnejša in bi zato za pomoč potrebovala tudi zunanjega sodelavca. Povpraševanja po delavnicah je veliko, ampak zanje trenutno nimam časa, tako da pridejo na vrsto enkrat v prihodnje. Zaenkrat bom nadaljevala z ustvarjanjem receptov in fotografiranjem. Dokler bo šlo, bo šlo, ko pa ne bo več šlo, pa pač ne bo (smeh).
