Velika noč skozi oči tekmovalcev Kmetije: med tradicijo, družino in vonjem po potici
Pri Igorju Mikiću ima velika noč prav poseben pomen. "Pri nas doma sem samo jaz, zato ponavadi grem k mami na kosilo, ki ga pripravi v tradicionalnem velikonočnem slogu. Hren, potica, šunka in ostale dobrote. Bolj kot to pa mi je pomembno ohraniti mir v duši in preživeti kakovosten čas z mamo, ki ga iz leta v leto bolj cenim," pove.
Njuna tradicija vključuje tudi barvanje pirhov v čebulnih olupkih, zaradi katerih jajca dobijo, kot pravi Igor, barvo, "kot da so bila na dopustu na Kubi", nato pa vse skupaj zaključita s tekmovanjem v razbijanju pirhov. Pri njih pa velja tudi prav posebno pravilo: "Potička ni potička brez rozin. Ne zaupam ljudem, ki jih ne marajo." Na veliko noč ga vežejo tudi lepi spomini iz otroštva: "Vedno smo praznovali pri babici in dedku in bilo je čudovito, ko se je cela družina zbrala."
Tudi pri Janu Zoretu je velika noč precej preprosta. "Praznike ponavadi preživim z družino in veliko dobrega se poje," pove. Pri barvanju pirhov ostajajo pri osnovah: "Na čisto osnovni način iz tistih vrečk, ki jih zliješ v vodo." Tudi njegovi spomini na otroštvo so preprosti: "Sigurno je bilo dobro, ko smo se s sorodniki družili kot otroci ob takih praznikih pri prababici in pradedku."
Tudi njegov brat dvojček Žan Zore ima precej preprosto veliko noč. "Nimamo posebnih običajev, ponavadi gremo do babi, jajca so že pripravljena, hren, šunka." Tudi pri barvanju pirhov ostajajo pri osnovah: "Jajca trdo skuhamo že v barvilu, na koncu jih še malo okrasimo ali porišemo." Na vprašanje o skrivnem receptu v svojem slogu odgovori: "Mislim, da nimamo nobenega skrivnega recepta, haha. Saj ga ne morem imeti, če jih ne barvam jaz, haha." Spomini na otroštvo niso tako v ospredju, a eno stvar danes še posebej ceni: "Sem pa z leti začel čedalje bolj oboževati hren."
Pri Pii Filipčič ima velika noč prav poseben čar. "Običaj, ki je vsako leto isti, je, da se poskušamo zbrati v čim večjem družinskem krogu in skupaj kaj dobrega pojemo." Barvanje pirhov vzame zelo resno: "Jaz jih barvam in ker sem perfekcionist, morajo biti vedno popolni, v različnih odtenkih in z zelo kreativnimi nalepkami. Včasih vse skupaj vzamem kar malo preveč resno in si naredim nekaj sivih las, če ne izpadejo tako, kot sem si zamislila."
Na veliko noč jo vežejo tudi lepi spomini iz otroštva: "Spomnim se, da sem že kot mala oboževala barvati jajca, še zdaj se spomnim, v katerem lončku sem jih barvala, in še vedno imam istega." Poleg pirhov pa ostaja ena otroška radost, ki je ni nikoli prerasla: "Kateri otrok se ni razveselil velikih čokoladnih jajc, v katerih se je skrivalo presenečenje. Moram priznati, da mi še danes srce zaigra, ko ga dobim. Enega sem dobila ravno pred nekaj dnevi in komaj čakam, da ga odprem."
Pri Urški Gros je velika noč predvsem praznik povezanosti. "Najlepši del velike noči je to, da smo vsako leto skupaj. Smo zelo povezana družina, dedi, babi, moja sestra z možem in naši otroci, in ta tradicija nam res veliko pomeni. Skupaj pripravimo tudi košarice za žegenj, otroci pa si z veseljem pripravijo vsak svojo. Potem jih skupaj nesemo k žegnu in šele nato sedemo za mizo."
Poseben čar imajo tudi njihovi pirhi. "Otroci jih barvajo sami, saj je to zanje najbolj zabaven del priprave. Pred tem naberejo listke in cvetove, tako da nekaj jajčk skuhamo v čebulnih olupkih. Te zavijemo v najlon z nabranimi cvetovi in listki, da dobijo čisto posebne, čudovite vzorce." Na velikonočno jutro pa hišo napolni otroško vznemirjenje: "Otroci komaj čakajo, da se zbudijo in poiščejo zajčkove dobrote po hiši in okoli nje."
Na veliko noč jo vežejo tudi spomini iz otroštva, ki jih danes prenaša naprej: "Ta običaj, da smo za praznike skupaj s starimi starši, se vleče že iz mojega otroštva. Takrat smo veliko noč praznovali pri babici ali dedku in najlepši del je bil, ko sva se zjutraj zbudili s sestro in skupaj iskali dobrote. Zdaj te iste trenutke ustvarjamo naprej z našimi otroci in ravno to mi pomeni največ."
Tudi pri Alenki Weiss ostajajo zvesti tradiciji. "Pri nas imamo čisto navadno veliko noč. V soboto nesemo žegenj, v nedeljo zjutraj pa ga pojemo. Imamo suho meso, domače klobase, suh domač svinjski želodec, orehovo potico z rozinami, hren, kruh in veliko domačih jajc." Pirhe barvajo v čebulnih olupkih ali celo v vinu.
Največja skrivnost pa ostaja sladica: "Skrivni recept je domača potica, ki jo naredi moja mami in je najboljša na celem svetu. Včasih poleg orehove speče še kokosovo za sladkosnede." Velika noč ji pomeni še nekaj več: "To je moj najljubši praznik, saj obožujem jajca, kruh, suh želodec in obvezno hren, da malo prepuca sinuse. Seveda pa ne smemo pozabiti na domače belo vino in pelin, ki ga zmečkaš v roki in potem vino malo zagreni."
Pri Carmen Osovnikar ima velika noč prav posebno mesto, predvsem zaradi tradicije, ki jo z mamo ohranjata že od otroštva. "Pri nas imamo vedno velikonočni zajtrk, to je tradicija od nekdaj. Vedno moram biti prisotna, ker bi bila moja mamica res žalostna. To imava že od malega in nama pomeni res ogromno," pove. Ta skupni trenutek ji pomeni toliko, da ga ni nikoli izpustila.
Barvanje pirhov je danes večinoma v maminih rokah, a nekoč je bilo drugače: "Ko sem bila mlajša, sva jih vedno barvali skupaj in jaz sem to komaj čakala. Vedno sem spraševala: Mami, kdaj bova barvali? Barva je bila povsod po meni, ampak mama mi je pustila, da imam to veselje. To so spomini, ki jih nikoli ne pozabiš." Spominja se barv, ki so bile povsod: "Imeli smo res veliko različnih barv, rdečo, modro, zeleno, rumeno. Na koncu sem bila cela pobarvana tudi jaz, dodajali smo še nalepkice in to je bilo tisto pravo otroško veselje."
Carmen se je letos odločila, da bosta z mamo znova skupaj barvali pirhe, preizkusila pa bo tudi metodo, ki jo je videla na družbenih omrežjih. "Narežeš liste rdeče in rjave čebule, jajčka povaljaš v njih, jih zaviješ v gazo, zapreš z gumico in daš kuhat v vodo s hibiskusovimi listi. Po desetih minutah jih pustiš v vodi še približno pol ure, na koncu pa jih premažeš z oljem," razloži in doda: "Upam, da bodo rezultati najboljši.
Pri njih skrivnih receptov ne razkriva, saj kuhinjo vodi mama: "To bi morali vprašati mojo mami, ker je ona glavna. Jaz pomagam pripraviti mizo in dekoracijo. Upam pa, da mi bo svoje recepte zapisala, ker bi rada to tradicijo nadaljevala naprej." Z veliko topline doda še: "Imam najboljšo mamico na svetu, je moja najboljša prijateljica in vzornica." In ob koncu še sporočilo bralcem: "Vsem želim lepe velikonočne praznike in naj se posvetijo svoji družini."
