Na kulinaričnem dogodku Viva la pasta sta prvič združila moči in obiskovalcem ponudila jed, ki je na glasovanju na Okusno.je dobila največ glasov. Katero jed sta pripravila in zakaj menita, da je bila obiskovalcem tako všeč?
Anže: Pripravila sva špagete s šampinjoni, češnjevim paradižnikom, rukolo, parmezanom in govejo tagliato. Čar najine jedi so bile zagotovo bogate in kakovostne sestavine, pripravljene brez nepotrebnega kompliciranja.
Sanja: Mislim, da je bila jed obiskovalcem tako všeč, ker je bila polnega okusa. Ni bila zgolj neka »pašta z omak'co«, ampak je bilo na krožniku toliko različnih sestavin, ki so se odlično združile skupaj. Že ko smo obiskovalcem našteli, kaj jed vsebuje, so bili takoj navdušeni. Všeč jim je bilo tudi to, da smo vse pripravljali sveže in na licu mesta. Testenine sva sproti kuhala, prav tako pa sva tudi sproti pekla meso. Nekaterim obiskovalcem je bila najina jed celo tako všeč, da so se čez nekaj časa vrnili po še eno porcijo. Mislim, da večjega komplimenta skorajda ne moreš dobiti.
Anže: Vsekakor mora imeti bogat okus in pravo teksturo, se pravi, kremoznost in hrustljavost, pomembna je tudi svežina in pravilna začinjenost.
Sanja: Jaz mislim, da mora jed v ustih pustiti poln »unami« okus. In včasih je lahko jed tako polna, da so dovolj že samo tri ali štiri žlice, da ti v ustih vse kar poka od okusa.
Vajin kuharski stil se malce razlikuje. Sanja, ti si ljubiteljica domače kuhinje, Anže, ti pa v kuhinji zelo rad eksperimentiraš. Kako se pri kuhanju usklajujeta?
Anže: Mislim, da nimava prav nobenih težav. Odlično se povezujeva in najdeva se v prav vsakem kuharskem stilu, pa naj gre za moderno ali pa preprosto domačo jed.
Sanja: Zanimivo je bilo že v MasterChefu, ko smo na izzivu dobili enake sestavine midva pa sva, kljub temu, da se nisva gledala, pripravila skorajda enako jed (smeh). Včasih to tudi ni bila zgolj ena jed, ampak celoten meni (smeh). Jaz mislim, da imava z Anžetom enake osnove, razlika je zgolj v tem, da sem jaz obrnjena nazaj proti tradiciji, Anže pa naprej proti bolj modernemu stilu. In zato mislim, da se tako lepo ujameva in se tudi odlično dopolnjujeva.
Katere lastnosti drug pri drugem najbolj cenita?
Anže: Sanjino iskrenost, energijo in srčnost ter seveda tudi odlično spodobnost za kuhanje in okuse.
Sanja: Glede na to, da imam doma tri hčerke, Anže v meni nekako zbuja občutke, kot da bi imela sina. Na energetski ravni se čutiva in sva tudi zelo povezana. Imava tudi enak smisel za humor, drugače pa pri Anžetu cenim tudi to, da je odprt in iskren ter ima kljub mladosti zelo veliko širine.
Sanja, po tekmovanju se ti je življenje skorajda obrnilo na glavo. Za naš portal si dejala, da so se ti uresničile življenjske sanje, ko si začela delati v profesionalni kuhinji. Kaj je tisto, kar te pri tvojem delu najbolj veseli? Je to kreiranje novih jedi, priprava hrane za goste ali kaj drugega?
Najbolj me veseli to, da sem dobila priložnost, da rastem, se izobražujem in naučim nečesa novega. V prejšnji službi je prišlo do neke meje, ko nisem več mogla napredovati, zdaj pa se mi zdi, kot da bi se mi odprlo neko novo obzorje. Profesionalna kuhinja je nekaj čisto drugega, kot je kuhanje doma. Še zlasti »a la carte« kuhinja, ko nikoli ne veš, koliko ljudi bo prišlo in kaj bodo naročili. Včasih prav s strahom spremljam krožnike, ki se vrnejo nazaj v kuhinjo in ko vidim, da so pomazani do zadnje kapljice, mi da to nek novi zagon.
Anže, kako pa se je tebi spremenilo življenje po zmagi v MasterChefu?
Predvsem imam veliko različnih obveznosti, dela in letanja po vsej Sloveniji. Od zmage pa do danes sem prevozil kar 18 tisoč kilometrov (smeh). Veliko je tudi različnih ponudb in lahko rečem, da je res zelo pestro, ampak dokler v tem uživam, nimam razloga, da bi se pritoževal.
So vajini domači po tekmovanju morda kaj bolj zahtevni do vaju, kar se kuhanja tiče? Se morata pri kuhanju zdaj morda bolj izkazati?
Anže: Posebnih zahtev sicer ni, je pa res, da veliko več jedo, kot so prej (smeh). Že v MasterChefu sem večkrat izpostavil svojega očeta in brata, ki sta bila pred tekmovanjem kar precej izbirčna, zdaj pa vsako stvar, ki jo pripravim, vsaj poskusita, največkrat pa jo potem tudi pojesta. Lahko rečem, da mi to osebno kar veliko pomeni.
Sanja: Hvala bogu imam zlato taščo, saj zaradi službe resnično nimam veliko časa, in ko pridem domov, velikokrat jem tisto, kar je pripravila tašča (smeh). Ko pa imam prost dan, pa seveda razvajam svoje domače.
Če bi morala izpostaviti zgolj eno stvar, ki si jo bosta iz tekmovanja zapomnila za vse življenje, kaj bi to bilo?
Anže: Zagotovo sta to finale in zmaga. V spominu mi bo za vedno ostalo tudi celotno tekmovanje in tudi po dobrih sedmih mesecih se mi pogosto zgodi, da ko ležim v postelji, se mi v glavi odvrti kakšen izziv, trenutek ali smešna situacija, ki se je zgodila med tekmovanjem. Seveda je bilo na trenutke tudi zelo naporno, ampak lepi spomini bodo ostali za vedno in z veseljem bi se vrnil nazaj.
Sanja: V MasterChefu sem se naučila, da zmorem veliko več, kot sem sama mislila, da lahko. Ko so nama prvič povedali, da ima finalna sladica 116 korakov, sem mislila, da se šalijo. In če sem to zmogla, potem lahko zmorem tudi veliko več.
Kakšni so vajini kulinarični načrti za prihodnost?
Sanja: Pri meni se vse stvari nekako odvijajo same od sebe. Potem ko so se odprla ena vrata, se počasi odpirajo tudi druge možnosti. Sicer nimam nekega določenega cilja oziroma načrta, ampak se sproti odločam glede na možnosti, ki se ponujajo.
Anže: Strinjam se s Sanjo in mislim, da je treba te možnosti tudi čimveč izkoristiti. Drugače pa si želim na kuharskem področju še veliko naučiti ter se tudi udeležiti izobraževanja v tujini ali pa pri kakšnem slovenskem kuharskem mojstru. Želja pa je seveda tudi ta, da bi imel čez kakšna tri ali štiri leta nekaj svojega.
