Ukvarjate se s stiliranjem hrane, kar tako pri nas kot tudi drugod po svetu ni precej pogost poklic. Kako vas je življenjska pot popeljala v kulinarične vode?

S hrano se ukvarjam že kar nekaj časa. Ko sem bila majhna, sem bila sicer zelo izbirčna in neješča. Da je hrana na mojem krožniku dobila okus, pa je zasluga moje botre. Takrat je hrana postala zavedanje o dobrih sestavinah in ljubezen do kuhinje. Zelo zgodaj sem začela tudi kuhati. Med študijem sem odšla v Pariz, kjer sem delala na agenciji, ki se je ukvarjala s kateringi. Na začetku sem delala kot hostesa, ampak ker me je hrana zelo zanimala, sem jih prosila, če bi lahko delala v kuhinji. In to je bil moj prvi profesionalni stik s hrano. V tej smeri potem nisem nadaljevala in ko sem se vrnila v Slovenijo, da bi dokončala študij, sem se usmerila v turizem, zato da sem se lahko čim večkrat vračala v Francijo. 

Veliko pozneje, ko sem se od dela v turistični agenciji že zdavnaj poslovila, sem začela delati na marketinški agenciji v večjem slovenskem podjetju, ki je prodajalo veliko različnih blagovnih znamk. Na agencijo sem sprva prišla kot vodja projektov, ampak so hitro videli, da imam žilico za estetiko, zato so me dali za producenta fotografije. Takrat smo začeli z uvajanjem nove blagovne znamke, ki je imela veliko različnih kuhinjskih pripomočkov in aparatov, in ker na projetktih seveda nismo imeli denarja za stilista hrane, sem to delo začela počasi opravljati sama. Tam sem sodelovala tudi s fotografom  Matevžem Kostanjškom. Kmalu sva ugotovila, da imava zelo podoben 'visual' in zato sem mu predlagala, da bi bi se preizkusila v fotografiji hrane. Sprva sva to začela delati testno, bolj za zabavo, potem pa sva postavila spletno stran Hungry eyes, na kateri sva objavljala svoje fotografije in počasi so se začeli pojavljati tudi prvi projekt. Stajling hrane je vse prej kot lahka zadeva, jaz pa sem bila čisti začetnik, sicer z občutkom za lepoto, ki mi jo je dal tudi moj študij umetnostne zgodovine, vendar to še zdaleč ni bilo dovolj. Zelo hitro mi je postalo jasno, da se bom morala izobraziti na tem področju, še posebej, če bo to moja nova profesionalna pot. Tako sem našla tečaj 'food stylinga', v New Yorku, ki mi je dal neko osnovno znanje,  ki sem ga potem nadgrajevala. 

Kaj pravzaprav dela stilist hrane, kaj vse obsega vaše delo?

Načeloma hrano, ki jo potem stiliram na krožniku, tudi sama pripravim. Razen v primeru, ko se delajo fotografije za kakšno restavracijo, potem se takrat dogovoriva s kuharjem, kako bo hrano pripravil, da bo dobro izpadla na fotografiji. Za snemanja oglasov se moram vnaprej pripraviti. Razmisliti moram, kako se bo obnašala hrana v danih pogojih in katere surovine bo treba nadomestiti z umetnimi. Kaj se bo z njo zgodilo pod lučmi. Bo zdržala, ali jo bo potrebno velikokrat zamenjati. Govorim o neobstojni hrani – sladoledu, ledenih pijačah, sveži zelenjavi ... 

Včasih se zgodi, da v mojem studiu prevzamem tudi celotno produkcijo in art direkcijo za kakšen projekt. To pomeni, da naročniku že prej izdelam in prikažem zgodbo, ki bo prikazana na fotografijah. Določim stil in žanr, v katerem se bo delal. Skratka, umetniški del fotografiranja. Od tu pa izberem vse krožnike, podlage, servetke in ostale pripomočke. Na snemanjih nimam naloge art direktorja, sem pa tudi vključena v kreativni proces in tesno sodelujem s scenografijo.

Da delo stilista hrane ni omejeno samo na snemanja in fotografiranja, govori dejstvo, da me občasno pokliče tudi kakšna restavracija, da jim pomagam pri postavitvi krožnikov. V zadnjem času pa sem se začela ukvarjati tudi z manjšimi kateringi. 

Kakšne so vaše smernice, ki jih upoštevate pri postavitvi hrane? Kako jo naredite čimbolj privlačno? 

Zase lahko rečem, da imam nek svoj stil. Neko prepoznavnost in lastno estetiko, ki ji sledim. Seveda pa je treba biti tudi v koraku s časom, zato sama redno spremljam, kaj se dogaja na svetovnem trgu in na družbenih omrežjih, preverjam stajlinge po revijah in podobno. Spremljam tudi TikTok in tam gledam trende hrane in kako se stvari pripravljajo. 

Končna izvedba je potem kombinacija lastnega stila, 'art direkcije' in naročnikovih želj. Če gre za rustikalen stil, bo postavitev hrane na krožniku bistveno drugačna kot na primer nekega trendi 'pop arta' živih barv. Moraš upoštevati veliko različnih dejavnikov.

Imate morda osebni stil, ki mu pri stiliranju hrane sledite?

Na to vprašanje težko odgovorim. Moj lastni stil je mogoče neka imperfekcija. Nek občutek neke jedi, ki ni čisto popolna. Ker jo nepopolnost dela lepo.

Da bi pa sledila enemu in istemu slogu, to pa me ne zanima. Dolgčas mi je delati vedno iste stvari. Tudi sama se poskušam nenehno razvijati in iščem nekaj novega. Zelo težko se ustavim, ne samo pri delu, ampak tudi v življenju. Nekaj časa na primer delam nek določen žanr in mi to tudi predstavlja izziv, a takoj, ko ga usvojim, že iščem nekaj novega, drugačnega. Edina stvar, ki ji že ves čas poskušam slediti, je, da se trudim, da je videti čimbolj naravno oziroma da ne izgleda umetno. Razen v primeru, da stil to od mene zahteva. Da se že z vizualom gre v nekaj nalašč umetnega, kričečega, vpadljivega ...

Imate morda tudi kakšne priljubljene trike ali tehnike za izboljšanje vizualne privlačnosti hrane na fotografijah?

Seveda jih imam, veliko in te niso za v javnost (smeh). Vsako stvar lahko z majhnimi dodatki narediš bolj lepo in vabljivo. Govejemu stejku na primer dodaš malo grobe soli, malo mletega popra in kakšno vejico svežega timijana, namažeš, da se lepo sveti in že imaš super vabljivo fotografijo. 

Kateri so pogosti izzivi, s katerimi se srečujete v svojem poklicu, in kako jih premagujete?

Vedno so izzivi in to je v resnici čar tega poklica, da nimaš časa zaspati in biti v neki rutini. Še zlasti so izzivi vedno prisotni, ko delaš velike projekte za tuje naročnike. Velikokrat se zgodi, da moraš kakšno surovino testirati tudi 14 dni ali pa še več. Med korono na primer smo delali reklamo za neko tuje podjetje. Zaradi takratnega popolnega zaprtja njihovega izdelka seveda nismo dobili in zato sem ta izdelek, ki sem ga morala poustvariti, pripravila po fotografijah, ki sem jih dobila na internetu. Šlo je za sladoled. Sledili so dnevi in dnevi testov, da smo dobili pravo teksturo in barve, da je imel videz ravno prave zamrznjenosti, da je bilo v njem ravno prav vseh dodatkov – piškotov, čokoladnih mrvic, lešnikov ... In da je bil na koncu videti enako kot originalni izdelek. V takih primerih je res potrebnega veliko prilaganja in tudi iznajdljivosti, da se potem najde dobra rešitev, s katero je tudi naročnik potem zadovoljen.

Kakšni so trenutno trendi na področju stiliranja hrane? 

Sama sem se v zadnjem času precej oddaljila od rustikalnega stila. Takšen stil mi je zelo 'prežvečen' in se ga v resnici kar malo otepam. Stil gre trenutno bolj v smeri uporabe ostre luči, barvnih podlag in priprave hrane, kot je nekoč bila. Pa tudi to zdaj počasi izzveneva. Trenutno sem v fazi, ko raziskujem, kakšna bi zame bila nova smer.

Sami znate tudi dobro kuhati. Je pri vas zanimanje za hrano in kuhanje obstajalo že od malega ali ste to vzljubili postopoma?

Na moji poti ljubezni do hrane bi omenila tri osebe. Da sem jaz sploh začela normalno jesti, je zaslužna moja botra, ki je zelo rada kuhala in pri tem tudi neizmerno uživala. Imela je hišo blizu Vipave in pri njej sem preživela poletje, ko je bila moja mama visoko noseča in se je pripravljala na prihod novega dojenčka. Pri njej se je zgodila prelomnica v načinu mojega dojemanja hrane. Botra je imela ob hiši velik vrt in včasih me je med kuhanjem prosila, da ji z njega prinesem kakšno zelenjavo. In ko sem jaz šla po to zelenjava, jo odtrgala ali izpulila iz zemlje in umila pod vodo, se je v meni zbudila neka želja, da jo poskusim. Pri botri se je vedno nekaj kuhalo z ljubeznijo, delala je same zanimive stvari, pekla je tudi svoj kruh. 

Moram omeniti tudi obe moji babici. Babica po mamini strani je bila šolana kuharica na Dunaju in pri njej doma smo vedno jedli celotno kosilo, od juhe pa vse do sladice, za kosilo pa smo se morali vedno tudi lepo obleči (smeh). Zelo dobro je kuhala tudi babica po očetovi strani, ki je še zlasti rada pripravljala meni ljube stvari.

Zelo pomembna pa je tudi moja pariška 'mama', ki je tudi zelo dobro kuhala. Gre za družinsko prijateljico, pri kateri sem živela, medtem ko sem bila v Parizu. Ona je pisala knjige, njena sestra pa je imela agencijo za ketering, pri kateri sem delala. Bili so Židje in pri njih je družinska tradicija zelo močna, zato so se vsako nedeljo vsi zbrali in veliko kuhali ter dobro jedli. Takrat sem tudi prvič poskusila ostrige, nad katerimi sem bila takoj navdušena. In ko so videli to moje navdušenje nad novimi sestavinami in okusi, so me prav načrtno vsak teden peljali v novo restavracijo, skupaj smo preizkušali tudi nove kuhinje. Za zelo velik del, da jaz tako rada kuham, je v resnici zaslužena prav moja pariška 'mama' in njena družina. 

Marsikdo, ki rad kuha, ima pogosto težave, ko mora hrano servirati na krožnik, saj ta velikokrat ni prav nič privlačna in vabljiva. Kaj bi bili neki vaši splošni nasveti, primerni za vse domače kuharje, ki jih lahko upoštevamo za privlačnejši videz hrane na krožniku?

Lahko dodaš malo svežih zelišč, malo olivnega olja in malo grobo mletega popra, to vedno dobro izpade (smeh).  

V zadnjih letih je zelo priljubljeno kulinarično bloganje, Instragram pa je tudi poln raznoraznih kulinaričnih vplivnežev. Jih spremljate? Kako vi kot profesionalka na področju stiliranja hrane gledate na njihovo delo?

Hrana je dandanes postala skoraj nova religija. Skoraj vsak, ki rad kuha ali peče, danes to tudi nekje objavlja. Sama spremljam določene blogerje, tako glede samega kreativnega dela kot tudi glede receptov. In nekateri so zelo dobri. Res je, da jih spremljam bolj z vidika fotografije, ker v primerih kakšnih stiliranj hrane za snemanja te vsebine niso navadno uporabne. 

Kaj bi vi svetovali nekomu, ki ga zanima delo stilista za hrano? Kje naj začne in kako se je sploh mogoče priučiti tega poklica?

Najprej naj poskusi čim več fotografij ustvariti sam doma in skuhati čim več različnih stvari. Dobro je tudi malo pogledati po spletu, da vidiš, kako se stvari postavijo oziroma servirajo na krožnik. Predvsem je treba imeti nek smisel za estetiko in tudi za detajle. Zelo veliko stvari se potem lahko naučiš tudi kot asistent, za kar pa vseeno moraš imeti tudi neko predznanje. Treba je poskušati, videti, kako različne stvari delujejo. To so ure in ure dela, da ne rečem leta, preučevanja, preizkušanja in treniranja. V stiliranju hrane res veliko štejejo izkušnje, nenehno pa se je treba tudi nadgrajevati in razvijati.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Zagotovo si želim novih izzivov in projektov, v katere sem vpletena tudi kot kreativni vodja. Še naprej si tudi želim snemati reklame. Kot sem že omenila, se v zadnjem času ukvarjam tudi s kateringi, s katerimi se želim ukvarjati tudi v prihodnje. Poleg tega imam tudi kulinarični studio Rashusuko, ki ponuja veliko različnih možnosti.

Ena od mojih večjih želja je nedvomno ta, da si želim ljudi bolj izobraziti glede hrane. Predvsem opažam, da smo zelo nespoštljivi do hrane in da jo tudi premalo cenimo. Sama imam velik problem s tem, da se hrana meče stran. To še zlasti velja za stiliranje hrane pri snemanju reklam, a se to da v sodelovanju s produkcijo tudi bistveno zmanjšati. Če se snemanje pametno zastavi, potem se količina odpadkov lahko bistveno zmanjša. 

Zanima me tudi izobraževanje, tako na področju stiliranja hrane kot tudi na področju same prehrane. Zato v svojem kulinaričnem studiu organiziram raznorazne delavnice, na katerih poskušam udeležencem predstaviti malo drugačen pogled na hrano oziroma jih učim, da začnejo v kuhinji razmišljati s svojo glavo. Veliko delavnic delam s prehransko svetovalko Mojco Sekulić iz Centra za prehransko terapijo in skupaj veliko delava na tem, da ljudi izobražujeva v smeri, da se čim več stvari porabi, da se je sezonsko hrano in podobno. Njeno teorijo sem prevedla v prakso. Naredila in priredila recepte, ki delujejo v prid našemu zdravju, dobremu počutju in posledično dobremu občutku bivanja v lastnem telesu.