Kot velja za številne druge uspešne zgodbe zadnjega časa, je tudi za razrast urbanega gobarjenja 'kriva' korona. In varjenje domačega piva. A pojdimo lepo po vrsti. Rok Zalar, po izobrazbi inženir bionike, se je pred časom ljubiteljsko ukvarjal z varjenjem piva, na praksi v eni od poznanih slovenskih pivovarn pa je izvedel, da je neko ameriško podjetje, ki se ukvarja z varjenjem piva, na ostankih od pivokuhe začelo pridelovati gobe. Porodila se mu je ideja, na temo gojenja gob pa je tudi diplomiral. Mogoče bi vse ostalo zgolj pri hobiju, če se Bojana Rudović Žvanut, diplomirana kulturologinjina, ne bi spomnila, da bi lahko zanimiv hobi domačega gojenja gob spremenila v posel. Med prvim valom korone sta tako začela s prodajo kompletov za gojenje gob, ki se je izkazala za zelo dobro potezo, saj so imeli ljudje čas za ukvarjanje z gobami in opazovanje njihove rasti ter seveda tudi za številne kulinarične eksperimente. In tako se je v Ljubljani 'rodil' Gobnjak, majhna gobja farma sredi Rožne doline, v kateri se je začela dejavnosti novega časa, ki je pri nas kljub trdni gobarski tradiciji šele pričela kliti. Začelo se je urbano gobarjenje.
Da je vse skupaj še malo bolj zanimivo, sta se Rok in Bojana odločila, da ne bosta gojila šampinjonov in podobnih splošno znanih gob, ampak sta se odločila za gojenje širši množici malo manj poznanih, bolj eksotičnih vrst gob. 'Šampinjoni, ki jih gojijo vsi, naju nikoli niso zanimali, obrnila sva se predvsem k japonskim vrstam, saj naju poleg gob povezuje tudi karate,' povesta sogovornika, ki v Ljubljani vodita tudi svoj karate klub. Njuna gobja produkcija se deli na gourmet in medicinsko sekcijo, ki se v veliki meri tudi prekriva. V ponudbi imata resaste bradovce, pisane ploskocevke, svetlikave pološčenke ali reiši, kraljeve, bukove, rumene in roza ostrigarje, topolovke, shimeji, enoki in šitake, v prihodnosti pa načrtujeta, da v svoj gobji repertoar dodata tudi veliko zraščenko oz. maitake in še kakšno vrsto ostrigarjev ter cordycepsa. Gobe gojita sezonsko – v toplem delu leta so toploti bolj naklonjene sorte, kot so roza, rumeni in poletni ostrigar in svetlikava pološčenka ali reiši, v hladnem delu leta pa zimske panjevke, kraljevi ostrigar in shimeji. Bukovega ostrigarja, šitake in resastega bradovca pa lahko gojita tudi vse leto.
Veliko 'umamija' in pestra kulinarična uporaba
Čeprav so vse omenjene gobe videti naravnost čudovito, nekatere tudi precej eksotično, si najverjetneje prav vsak ob pogledu na njih zastavi enako vprašanje: kako se te gobe sploh pripravijo? "Najine gobe morda na prvi pogled izgledajo 'čudne' in predvsem nepoznane, pripravlja pa se jih na zelo podoben način kot gobe, nabrane v gozdu. Midva priporočava vsaj malce termične obdelave, sploh za shimeji, ki ima surov grenek okus. Nekatere najine stranke gobe z veseljem uživajo tudi surove, na primer v obliki pisane solate," pojasnita sogovornika, ki kot svoje najljubše izpostavita šitake, shimeji in topolovke. Gre za vrste, ki imajo izrazitejši okus in veliko umamija, petega okusa. "Sama gobe najpogosteje le malo popraživa na olju, kot prilogo, ali pa jih dodajava v omake, v rižote, tudi gobova juha iz njih je izvrstna,' še pojasnita sogovornika, da izpostavita pester kulinarični in gurmanski potencial, ki ga gobe ponujajo.
Na vprašanje, za katero eksotično gobjo vrsto pri Slovencih vlada največje zanimanje, pa povesta, da je to resasti bradovec, ki navdušuje že s svojim eksotičnim izgledom, hkrati pa je odličen tudi njegov okus, ki ga največkrat primerjajo z mesom jastoga. Gre za gobo brez klobuka oziroma nekakšno belo 'kepo' z resicami, ki se jo nekateri sprva sicer bojijo uporabiti v kuhinji, a v resnici ponuja številne možnosti za kulinarične eksperimente. Resasti bradovec je namreč odličen nadomestek za meso, poleg tega pa je tudi v samem vrhu medicinskih gob. V tem primeru se največkrat uporablja v obliki prahu, kot prehranski dodatek, pomaga pa pri težavah z živci (nervoza, nemir, strah, depresija, stres), želodčnih in črevesnih obolenjih ter dermatoloških težavah.
S pomočjo predpripravljenih kompletov lahko vsak postane urbani gobar
Gojenje gob pa je zgolj ena od dejavnosti, ki jo urbana gobja farma sredi Ljubljane omogoča. Rok in Bojana prirejata tudi delavnice na področju gojenih in zdravilnih gob ter prodajata predpripravljene komplete za preprosto gojenje gob doma. Kot pravi Bojana, ljudje vedno bolj poznajo in priznavajo moč samooskrbe, zato jim je tudi ideja domačega gojenja gob tako zelo všeč. V t. i. 'grow-kitu', paketu za osnovno gojenje, kupec dobi vrečko, napolnjeno s sterilnim substratom in cepljeno z micelijem. Ko to prinese domov, mora narediti 'gojilnico' oziroma škatlo, ki ohranja določene mikro razmere (ustrezna vlaga, temperatura, prezračevanje in osvetlitev). V vrečko se nato naredi ena do tri luknje, iz katerih bodo pognale gobe, škatla pa se mora nekajkrat na dan odpreti, da vanjo pride svež zrak. Gobe potrebujejo zelo malo svetlobe, zaradi različnih, višjih poletnih temperatur pa se lahko zgodi samo to, da bo goba rasla hitreje in bo malo manj kakovostna. 'Za začetnike priporočava bukove ostrigarje, ki so ena najlažjih gob za gojenje, tako da človek že na začetku gojitvene poti ne izgubi veselja. Iz enega kompleta lahko uspešen gojitelj v več zaporednih obrodih pridela maso gob, ki ustreza polovici mase substrata,' izpostavita sogovornika, ki bodoče vzgojitelje v primeru bolj zahtevnih gob opremita tudi z nekoliko bolj nenavadnimi napotki za gojenje. 'Stranke naju kar malo po strani gledajo, ko jim poveva, da je komplet za gojenje šitak pred izraščanjem treba pošteno našeškati. To simulira padec drevesa in pospeši tvorbo trosnjakov,' pojasnita urbana gobarja in pri tem dodata, da nekatera večja podjetja rast šitak vzpodbujajo celo z elektrošoki. Na vprašanje, če sama morda opažata večjo rast gob tudi v času polne lune, pa šaljivo odgovorita, da imata v tem času vsekakor več klicev strank in povpraševanja nasploh.