To mi pomeni neizmerno veliko. Doseči tako uvrstitev uspe samo redkim in to je res neverjetno. Uresničitev sanj.
Si na začetku tekmovanja pričakoval, da se boš uvrstil tako visoko? Kaj je bil tvoj prvotni cilj?
Tega od samega začetka resnično nisem pričakoval, a sem skozi izzive spoznal, da za krožnike dobivam veliko pohval in da res lahko pridem zelo daleč. Moj prvotni cilj je bil, da ne izpadem prvi, potem pa sem si želel, da se uvrstim med "top 10". Zagotovo sem presegel samega sebe in za svoja leta lahko rečem samo "VAU"!
Imel si vzpone in padce, a si se vedno uspel zbrati takrat, ko je bilo potrebno. Kaj te je pri tem gnalo?
Res je, vsi smo jih imeli, ampak to je življenje, vedno smo enkrat gor, drugič dol. Se pa vidi, da sem še "mladič" in da se šele učim, kako preživeti v tem svetu. Res je, da sem se vedno zbral takrat, ko je bilo potrebno in to moč sem črpal iz športa. Rekel sem si, »ne smeš obupati, zberi se!«, pri tem pa me je gnalo, da sem si resnično želel dokazati, da zmorem in da lahko.
Ogromno. Spoznal sem sebe in zdaj vem, česa sem zmožen, Zdaj vem, da pod pritiskom kljub svoji mladosti prekleto dobro delujem. Spoznal sem, da nikoli ne smeš obupati, da za vsakim padcem raste nova stopnica, na katero lahko stopiš in greš dalje. Spoznal sem, da sem zelo močna oseba.
Kljub mladosti imaš na področju kulinarike zelo veliko znanja, pokazal pa si tudi veliko drznosti in kreativnosti. Kje iščeš navdih za svoje kreacije?
To znanje, ki sem ga pokazal, sem pridobil sam. Res je, da obiskujem gostinsko-turistično šolo, ampak sem se tukaj naučil samo osnov, v smislu, kako se pripravi biskvit, kako se nareže zelenjava ipd. Pač znanje, ki ga ima vsak amaterski kuhar. Potem je pa vse odvisno od posameznika, koliko ga neka stvar zanima in koliko je v to pripravljen vložiti svojega časa in volje. Res je, da mi kreiranje najbolj leži in mogoče, da sem ravno zaradi mladosti pri tem najbolj spreten. V tem trenutku, ko se kulinarika spreminja in so trendi nekoliko drugačni, jaz rastem. Navdih iščem v slikah, ki jih vidim na Instagramu, pri kreiranju pa uporabljam lastno domišljijo.
Kako je tekmovanje vplivalo na tvoje kuhanje? Se je kaj spremenilo?
Zagotovo. Zdaj znam zelo dobro ocenit, ali je hrana dobro začinjena ali ne, kakšni elementi manjkajo, da o postavitvah sploh ne govorim, ha, ha. Veliko bolj sem pozoren na okuse in znam jih zelo dobro definirati.
Ja, ta sladica je glede na pogoje v MasterChefu žal predstavljala pravo misijo nemogoče. Kljub vsemu sva dokazala, da se jo da narediti, sicer ne v polnem sijaju, ampak okusi so pa bili. Mogoče mi je največ težav povzročalo branje recepture, saj je v finalu, ko se zaveš, da je to zadnjič, prisoten velik pritisk in dejstvo, da si zelo blizu zmagi, vse skupaj še dodatno oteži. No, seveda pa tudi disleksija naredi svoje. Ko nisem bil zbran, sem bil veliko bolj neorganiziran, na plan pa sta v ključnih trenutkih prišli tudi moja mladost in neizkušenost. Če bi lahko naredil kaj drugače? Hm, najprej bi izpostavil to, da bi rajši delal svojo sladico, da pustim nek pečat v MasterChefu. Še v nobenem MasterChefu nisem zasledil, da bi tekmovalca v finalu delala po recepturi. Mislim, da bi bilo pošteno, da bi nama pustili proste roke, da na vseh krožnikih pokaževa svoje srce, znanje in ustvarjalnost ter pustiva pečat z najinima imenoma! Bi pa zagotovo spremenil to, da bi bil bolj sproščen, bi v miru zadihal in se bolj zbral.
Če bi se lahko vrnil, kaj bi spremenil na svojem finalnem meniju?
Ja, kot sem že rekel, me je najbolj motilo to, da nisem delal svoje sladice. Pri predjedi bi količinsko dal manj na krožnik, pri sladici pa bi se bolj zbral.
Kakšni občutki so te preplavili, ko si izvedel, da nisi osvojil laskavega naziva MasterChef Slovenije?
Mešani občutki. Zavedal sem se, da sem pri svojih rosnih letih res stopil na zelo veliki oder in nastopal odlično. Da sem bil sposoben zdržati toliko tednov pod takšnimi pogoji, je nepojemljivo in zame čisto neverjetno in na to sem neskončno ponosen. Občutil sem nekakšno olajšanje, da je vsega skupaj konec, a bom hkrati vse zelo pogrešal. Bil sem vesel za Saro, da je zmagala, saj sva si po zgodbi dosti podobna. Oba morava vedno garati za stvari, ki jih želiva in nič nama ni podarjeno. Sara je moja zelo dobra prijateljica in verjamem, da če bi bilo drugače, bi bila tudi ona vesela zame. Kljub vsemu pa ostaja malo grenkega priokusa, saj je moja glavna jed zelo izstopala in sem zanjo prejel skoraj popolno število točk. In prav na to glavno sem tudi najbolj ponosen. Da mi je v finalu uspelo dostaviti vrhunski krožnik, ki je sezul sodnike, je res "top". Mogoče se mi pa na kakšni drugi poti ponudi še kakšna priložnost za ta naziv, nikoli se ne ve.
Katera je bila prva jed, ki si si jo pripravil po koncu tekmovanja?
Testenine s paradižnikovo omako z ogromno parmezana. Ha, ha, ha.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Zagotovo želim biti povezan s kulinariko, bomo videli v kakšni smeri. Pustil se bom voditi toku in bomo videli, kaj prinese.
