Počutim se zelo blagoslovljeno. Včasih se vprašam, zakaj jaz, ker v bistvu nimam izobrazbe in sem samo gospodinja, mama. Nikoli si nisem predstavljala, da bo tako. Še vedno se sprašujem, če se vse to v resnici dogaja. Hvaležna sem za vsak dan in za vse, kar se mi je zgodilo.
V čem, mislite, tiči skrivnost vašega uspeha?
Mislim, da je skrivnost uspeha v tem, da si zvest samemu sebi in delaš to, kar imaš rad, pri tem pa ne razmišljaš, kaj je modno oziroma v trendu. Bolje je, da počneš, kar te veseli, uporabljaš okuse, ki so tebi všeč, pečeš pecivo, ki ga imaš rad in pri tem ne misliš na to, ali se bo drugim zdelo dovolj dobro in lepo. Če je okusno in je videti lepo in če sem poleg tega tudi sama zadovoljna s končnim izdelkom, je to zame edino, kar je pomembno. Ljudem, ki mi sledijo, je všeč okus mojih sladic in zato je pomembno, da ostajam zvesta sami sebi, saj bom tako obdržala tudi svoje sledilce. Tudi sama sem na Instagramu sprva sledila veliko ljudem, zdaj pa sledim samo še desetim, za katere lahko rečem, da so zvesti svojemu slogu in me s svojimi objavami tudi vedno znova inspirirajo.
Pri tridesetih sem gledala oddajo Oprah Winfrey, ki je govorila o strasti. Sama sem bila takrat ves čas doma z otroki, mož je imel tri službe, nisem imela izobrazbe in v bistvu sploh nisem razumela, o čem oddaja govori. Navadno sem razumela vse Oprahine oddaje in na nek način sem se počutila neumno. Počutila sem se, kot da nimam strasti in da je z mano nekaj narobe. Ko je čez nekaj let moža zadela kap, sva se znašla v dolgovih in zato sem za dodaten honorar začela peči sladice za znance in razne dogodke, izdelke pa sem objavljala na Facebooku. Prijateljica mi je namignila, da bi morala začeti pisati blog, ampak sama takrat seveda nisem vedela, kaj blog sploh je. Ideja se mi je vseeno zdela dobra in zanimiva, zato sem jo omenila možu, ki mi je svetoval, naj razmislim o dobrem imenu. In takrat sem se spomnila Oprahine oddaje o strasti in se domislila imena Passion for baking. Mož je preveril, domena ni bila zasedena in tako sem začela pisati blog, ki je bil že čez eno leto razglašen za najbolj priljubljen norveški blog. Ko zdaj gledam na vse to, sem hvaležna, da sem bila kljub težki situaciji sposobna razmišljati izven okvirjev in sem se navkljub pomanjkanju izobrazbe in denarja podala na neko neznano pot, ki se je izkazala za pravilno.
Vaša strast so sladice, peka pa vam pomeni veliko več kot samo »pripraviti nekaj sladkega«. Kaj ob tem doživljate?
Pomembni so mi predvsem okusi. Ko pečem, neizmerno uživam, saj sem lahko zelo ustvarjalna in preizkušam različne kombinacije in okuse. Peka mi je neke vrste terapija in mi je resnično v veselje, saj s svojimi sladkimi mojstrovinami nenazadnje razveseljujem tudi druge. Še zlasti sem vesela, ko mi mož in otroci s polnimi usti zatrjujejo, da so to najboljši piškoti, kar so jih jedli (smeh). Če potem dobim še objem v zahvalo, je to zame neprecenljivo.
Na začetku sem vedno upoštevala kritiko in nasvete ter se učila iz lastnih napak. Če sem na začetku kdaj objavila kakšen recept z nepravilnim postopkom priprave in so me bralci na to opomnili, sem jim bila hvaležna, saj sem se naučila nečesa novega. Recept sem potem poskusila še enkrat narediti, saj sem tak tip človeka, da nikoli ne odneham. Če že nekaj objavim, hočem, da je to dobro. Po drugi strani pa se zavedam tudi tega, da vsem ljudem vedno ne moreš ustreči. Rada sem drugačna, zato tudi moje sladice niso vedno »klasične«. Ko objavim recept, navadno ne razmišljam, ali bo bralcem oziroma gledalcem všeč ali ne. Stara sem 50 let in mnenje drugih mi v bistvu ni več pomembno (smeh).
Če bi morali izbrati – katera je vaša najljubša sladica?
To je »flan boulanger«. Gre francosko sladico, neke vrste pečeno jajčno kremo, ki ima na vrhu čudovito skorjico, pod njo pa se skriva gladka, mehka in svilnata krema, ki se kar stopi v ustih.
Smeh. Najprej sem preverila, če vedo, da v resnici nisem izučena slaščičarka in da praktično tudi nimam nobene kuharske izobrazbe. Ko sem od ustvarjalcev oddaje dobila potrditev, da vse to vedo in da jim je v bistvu všeč, da sem neke vrste “domača slaščičarka”, sem povabilo seveda z veseljem sprejela. Poleg vloge četrte sodnice bo moja naloga v oddaji tudi ta, da bom tekmovalcem pokazala pripravo in okrasitev tradicionalne švedske sladice – torte švedske princese.
V bistvu sem otroke uspela naučiti, da delujemo kot družina in si znamo pomagati. Ko imaš enkrat pet otrok, jih pač moraš naučiti samostojnosti, saj drugače ne gre. Ko je moža zadela kap in sem morala začeti delati, so vsi otroci pomagali, kolikor so v tistem trenutku pač lahko. Zdaj, ko so vsi praktično že odrasli, pa lahko počnem, kar želim (smeh). Se pa pogosto zgodi, da me otroci sprašujejo, zakaj imam na Instagramu več sledilcev kot oni (smeh).
Osvojili ste že vsa družbena omrežja, sledilce imate praktično po vsem svetu, izdali ste že več kuharskih knjig ipd. Kaj si še želite doseči? Kaj bo vaš naslednji korak?
V tem trenutku mislim, da lahko rečem, da sem zelo srečna in zadovoljna s tem, kar sem dosegla. Od nekdaj sem rada pekla in to bi rada počela tudi v prihodnje. Mogoče si edino želim še več seminarjev, na katerih bi lahko ženske navdihovala, ne samo s svojimi sladkimi umetninami, ampak tudi s svojo zgodbo. Ne boste verjeli, ampak eno od najbolj pogostih vprašanj, ki jih dobim na Instagramu, je: “Kako lahko naredim to, kar si ti naredila?”. Vem, da je na svetu veliko talentiranih žensk, ki morda živijo z možem, ki jih ne podpira, ali pa mogoče ne verjamejo vase, in želim, da spoznajo, da so lahko, kar koli hočejo. Za to ni nobenih omejitev. Ko sem začela pisati blog, sem bila stara 42 let, imela sem bolnega moža in pet otrok, za povrh vsega pa sem bila tudi brez denarja in izobrazbe. Mislim si, da, če je uspelo meni, lahko tudi tebi, samo izven okvirjev moraš začeti razmišljati in biti pripravljen trdo delati.
