Grenko-sladki.
Misliš, da so se sodniki pravilno odločili, ali bi tekmovanje po tvojem mnenju moral zapustiti drugi tekmovalec?
Mislim, da so sodniki izbrali pravilno. Poleg tega je bila zame to na neki način "win-win" situacija. Presrečna bi bila, če bi lahko nadaljevala s tekmovanjem, hkrati pa sem zelo vesela, da je ostala Zala, s katero sem se med tekmovanjem zelo zbližala in ji iskreno privoščim uspeh.
Zaradi tvojih številnih čustvenih izbruhov med tekmovanjem, so te ne družbenih omrežjih začeli klicati kar »jokica«. So te med izzivi izdali živci, si preveč občutljiva oseba, ali si zelo čustven človek in tako pač je?
Sem absolutno preveč občutljiva oseba kot tudi zelo čustven človek. In da – tako pač je. Ko sem se prijavila na MasterChef, sem vedela, da bom jokala; bodisi od sreče, jeze, utrujenosti, tečnosti, žalosti, opeklin ali neumnosti. In s tem sem se sprijaznila. Morda komu ta del mene ni všeč, ampak še vedno je del mene. In za nikogar se ne bom pretvarjala, da sem drugačna, tudi za uporabnike družabnih omrežij ne.
Tudi v vsakdanjem življenju velikokrat točiš solze? Si sramežljiva oseba ali pogumna borka, ki se ničesar ne boji?
Da, tudi v vsakdanjem življenju točim solze. Velikokrat me to postavi v resnično neprijeten položaj, ker je solze v resnici težko nadzorovati. Težko se je postaviti zase, medtem ko s solzami sporočaš svojo nemoč. Ni prijetno in zagotovo tega ne počnem prostovoljno, ker bi se rada komu zasmilila. Včasih se skozi solze smejim svoji neumnosti, včasih sem ponosna nanje, ker čutim in živim in si to upam pokazati vsem. In sem ponosna, da sem kljub nemoči in pomanjkljivostim popolnoma iskrena. Ko dobiš mene, dobiš mene celo, z vsemi strahovi in bolečinami in veseljem in navdušenostjo. In če me vprašaš, kako sem, odgovor skoraj zagotovo ni zgolj "OK, pa ti?".
Do sebe sem včasih prav nemogoče zahtevna in kritična. V bistvu večino časa. Delam na tem. Ne znam si čestitati za uspehe in tudi v dobrih situacijah vidim le tiste dele, ki niso popolni in jih hočem še izboljšati. Nisem si mislila, da od sotekmovalcev pričakujem ali zahtevam preveč, ali sploh karkoli. Gre za neverjetno zagnane, talentirane kuharje in osebnosti. Če je to izpadlo kot zahtevanje ali pričakovanje, je šlo v resnici le za zaupanje, da bodo kot taki zasijali. Če pa se to vprašanje nanaša na izziv v paru z Jernejem, lahko rečem le, da je šepalo z obeh strani. Živci. :)
Neuspeh pa je zame vse, kar ni popolno. Vsak neuspeh dobi epske razsežnosti, pa čeprav je povsem majhen in nepomemben. Veliko delam na tem, da ne bi bila tako stroga do sebe, da me ne bi vsaka stvar dotolkla. In mislim, da sem prišla že daleč, čeprav se marsikomu pred zasloni zdi drugače. In tudi to je neuspeh. Ampak, iz poraza v poraz do nove zmage.
Kaj ti je na tekmovanju MasterChef povzročalo največ težav? Kateri izziv oziroma naloga se ti je zdela najtežja?
Najtežji se mi je zdel izziv v paru. Zavedam se, da moja komunikacija velikokrat šepa, sploh ko sem živčna, pa tudi zaradi kuharskega izziva samega – ne jaz ne Jernej si nisva bila domača s tehnikami, ki so bile uporabljene pri pripravi jedi in zelo sem si želela pokazati, da zmorem poustvariti Masterchef krožnik. Drugi udarec pa je prišel, ko sem ugotovila, da bom morala jaz poskrbeti za postavitev krožnika. S tem pred tekmovanjem res nisem imela veliko izkušenj.
Kaj si se na tekmovanju MasterChef naučila?
Naučila sem se toliko stvari, da težko vse naštejem. Ne samo o kuhanju, temveč tudi o sebi. Predvsem sem se zavedela, da zares znam kuhati in da ni neuspeha, ki bi lahko zaustavil mojo ljubezen do kuhanja.
Česa na tekmovanju nisi uspela pokazati?
Na tekmovanju nisem uspela pokazati vsega, kar zmorem. To se po navadi zgodi takrat, ko sem popolnoma sproščena in kuham zato, da bo nekaj za večerjo. Takrat včasih presenetim celo samo sebe.
Če bi imela možnost, da se vrneš na tekmovanje, kaj bi spremenila?
Poskusila bi kuhati tako, kot kuham doma. Na tekmovanju sem se stalno obremenjevala s tem, da mora biti jed na »MasterChef nivoju« in tako nikdar nisem skuhala nečesa, kar že znam. To se mi je zdelo preveč preprosto. Pa v resnici ni. Tako sem se velikokrat ujela v past neznanih tehnik in kombinacij ter s preobloženostjo krožnikov z različnimi temami. Edino takrat, ko sem kuhala tako kot doma, sem na izzivu zmagala.
Na katero jed, ki si jo pripravila na tekmovanju, si najbolj ponosna?
Najbolj sem ponosna na brancina, s katerim sem zmagala na izzivu. Ponosna sem na še več jedi in na to, da je bila v prvem skupinskem izzivu moja sladica, kljub dvomom in solzam, boljša od sladice rdeče skupine. Pa na koromačevo peno, ki sem jo postregla k polžem in je bila izjemna, ampak so vtis pokvarili drugi elementi na krožniku. Konec koncev pa sem ponosna tudi na svoj prvi suši, saj 10 minut pred koncem izziva res nisem verjela, da bom sodnikom sploh kaj postregla.
Kdo bo po tvojem mnenju osvojil laskavi naziv prvi MasterChef Slovenije?
Mislim, da bo finalna bitka potekala med Sašom in Miho. Bom pa zelo razočarana, če me na cedilu pusti Robi in ne pride vsaj med top 3.
Nekje smo prebrali, da zelo rada potuješ. Katera dežela te je s svojo kulinariko do sedaj najbolj navdušila?
Nekatere dežele so me lahko navdušile le kulinarično, saj so v zadnjem času moja potovanja cenovno in časovno zelo omejena. Obožujem azijsko kuhinjo in predvsem zaradi kulinarike (in seveda tudi slonov in kulture) v jeseni načrtujem potovanje po Aziji. Najboljšo lokalno hrano pa sem jedla na Portugalskem, kjer skoraj povsod strežejo domačo hrano in lahko (z malo sreče) tudi v najbolj zakotnem lokalu dobiš pravo domačo pojedino.
Kakšni so tvoji kulinarični načrti za prihodnost?
Trenutno so predvsem v čakalni vrsti. Ob delu končujem diplomo in ta trenutek mislim samo na to, da jo oddam v roku. V prihodnosti pa si še vedno obetam sodelovanje z ostalimi tekmovalci in upam na kakšno finančno injekcijo, da zaženem katerega od gurmanskih uličnih projektov, o katerih smo debatirali. Do takrat pa me čaka še veliko okraševanja tort, vadenja postavitev krožnikov, kuhanja večerij in dodatna izobraževanja na tečajih in praksah v slaščičarnah in restavracijah.
