Na začetku tekmovanja sem rekla, da želim postati prvi veganski MasterChef, ki bo osvojil pokal – ne samo v Sloveniji, ampak na svetovni ravni. To ni uspelo še nobenemu veganu na tekmovanju v mesni konkurenci na svetovni ravni. Meni je uspelo priti med najboljših 5. Zelo sem ponosna nase, saj sem večino časa kuhala stvari, ki so zares zunaj moje cone udobja. Sem pa dobila priložnost, da pokažem kreativne brezmesne jedi. Zagotovo sem ponosna nase, da sem prišla tako daleč. Zmago vidim na vsakem koraku. Zmagala sem, ker sem premagala sebe in svoje strahove. Zmagala sem, ker se ne bojim neuspeha. Finale pa je bil zame vsak dan in vsak krožnik.
Ste na splošno zadovoljni s tem, kar ste na tekmovanju pokazali, ali menite, da bi lahko pokazali več?
Zagotovo sem zadovoljna s tem, kar sem pokazala na tekmovanju, sicer pa verjamem, da bi lahko vedno več pokazala. Sem človek, ki ima velika pričakovanja do sebe, saj vem, kdo sem in česa sem zmožna. Ampak MasterChef ni navadno tekmovanje. MasterChef je zelo težka psihološka igra, ki ne dokaže samo, ali znaš ali ne znaš kuhati. Marsikatero jed je v normalnem domačem okolju, ko te nihče ne preganja, mogoče skuhati do popolnosti. Pokazala sem veliko, vem pa, da bi lahko pokazala še veliko več, ampak nič zato, saj bom pokazala, kakšne so moje kuharske sposobnosti v svoji kuharski oddaji, ki jo pripravljam za gledalce.
Usoda je hotela, da če izgubim oziroma odidem domov, odidem s sladico, ki je strah in trepet za vse kuharje sveta. Odločila sem se za modro-rumene macaronse s fižolovo kremo, v katero sem nameravala dodati rožič. Ker ga nisem našla v trgovini, sem fižol obogatila s pomarančo, čokoladnimi koščki … in še čim. Vedno veliko dodam in potem pozabim, kaj vse je bilo notri. To je zame kuharija. Neobremenjena. Daš to, kar paše. Kolikor je potrebno. To so kreativci. O čem govorim, me razumejo samo tisti, ki kuhajo po občutku in so svobodnega duha. Kje je bila težava? Nobene težave ni bilo. Ha, ha, ha. Hecam se. Težava je bila v tem, da macaronsov nikoli nisem delala, nikoli nisem stepala jajc … oziroma uporabljala beljakov, zato nisem vedela, kakšna približno mora biti masa na dotik. Zagotovo je k težavam pripomogla tudi moja drznost, saj sem upala, da bom dobila rumene pike na modre macaronse. Nič zato. Iz napak se učim. Naučila sem se, da je vseeno boljše ostati zvest samemu sebi, kot pa se prilagajati sistemu zato, da prideš naprej. Hoditi je treba po robu, če želiš priti na stran, kjer ni bil še nihče. Želim zmagati s formulo, ki je nihče še ni odkril. Ne želim zmagati z receptom, ki mi govori, da lahko pridem do cilja samo, če sledim preverjeni poti.
Ste bili na koncu zadovoljni s tem, kar ste pripravili?
Na koncu sem bila jaz. Takšna, kakršna sem. Nenarejena, nepopolna, drzna, drugačna in seveda unikatna. Macaronsi, ki sem jih naredila, so odraz tega, da se ne bojim hoditi po robu, delati nove stvari, drzne, in vsako stvar, ki jo skreiram s svojimi rokami, je unikatna, ne delam kopij, ampak neponovljive kreacije. Ne bojim se zavrnitve. Ne bojim se posmehovanja in ne bojim se pokazati vseh svojih občutkov ne glede na to, ali sem doma med štirimi stenami ali pa sedim pred oknom, ki je odprto in me gleda širna Slovenija. Ponosna sem na vse, kar sem pokazala. Ker sem pokazala da sem jaz jaz. Kamorkoli me daš!
Nisem bila presenečena. Že med kuhanjem mi je bilo jasno, da rumene pike niso uspele in macaronsi niso bili najlepšega videza. Vedno sem bila iskrena. Ko sem samozavestno stala za svojimi krožniki in sem govorila, da grem na balkon, sem res tako mislila. Tokrat pa sem tudi sama rekla in priznala, da imam najslabše macaronse. Okuse sem imela dobre, videz pa zagotovo najslabši. Vedela sem, da so te pike pika na i, da je to konec zame v MasterChef popotovanju. Zaradi tega mi je šlo na jok zadnjih 10 minut pred koncem. Ker sem resnično uživala v kuhanju in pred kamerami.
Kakšni občutki so vas preplavili ob odhodu iz MasterChef kuhinje?
Kakšni občutki? Mislim, da sem tisti dan naredila rekord v svojem življenju in so mi solze tekle najmanj 6 ur. Zelo očiščujoče sem se počutila. Hkrati se čutila radost in žalost. Žalostna sem bila, da je konec kuhanja in konec nastopa pred kamerami, vesela pa sem bila zato, ker sem tako daleč prišla in sem ves čas neizmerno uživala.
Kako bi na kratko opisali celotno MasterChef izkušnjo?
Adrenalinsko. Napeto. Zabavno. Tekmovalno. Z veliko smeha in veliko stresa. Zagotovo sem zaradi te izkušnje boljši kuhar in boljša oseba. Izboljšala sem svoj kulinarični nastop in tudi nastop pred kamerami. Dokončno sem premagala strah pred javnim nastopanjem. Moj govor je bil vedno boljši, saj sem oseba, ki ima govorno napako, in okoliščine, ki so stresne, mi vzbujajo tremo in me privedejo do tega, da jecljam. Ponosna sem nase, da marsikdo tega ni opazil. Poleg tega slovenščina ni moj materni jezik in sem vesela, da sem se v njej še bolj izpopolnila.
Ponosna sem na vse jedi. Od prve do zadnje. Niso bile ustvarjene v enostavnih razmerah, ampak pod velikim pritiskom. Zagotovo pa sem najbolj ponosna na svojega prvega piščanca po azijsko (recept je TUKAJ), za katerega sem dobila velike pohvale glede okusov. Vegi burger z makedonskimi okusi (recept je TUKAJ) je bil špica, ponosna sem tudi na svojo špinačno dimljeno juho. Tudi na lososa ne smem pozabiti. Super krožnik, samo sem pozabila na pašto. Pa šta? Pašta.
Kaj vam je bilo na tekmovanju najtežje? Kaj vam je pomenilo največji izziv?
Že iz neba se je videlo, da mi je bilo najtežje loviti časovni okvir. Na začetku sem mislila, da mi bo priprava mesa delala preglavice, pa ni bilo tako. Čas me je nenehno preganjal. Vsaj petkrat je šlo za las, da sem nekaj pozabila dati na krožnik ali pa celo dati ven iz pečice. To me je tudi velikokrat stalo balkona.
Gledalci so vam na družbenih omrežjih večkrat očitali, da imate skupaj z Jeleno svoj šov. Kaj porečete na to?
Pred kamerami in na izjavah sem bila toliko časa kot drugi. Nobenemu nisem nič odvzela, sem pa vedno dala veliko sebe. Človek, ki da veliko sebe, da tudi veliko zgodbo. Me veseli, da so gledalci komentirali, da je to moj šov, kajti zares je bil moj šov, kakor tudi od vseh drugih tekmovalcev. Vsak je imel možnost, da naredi in reče, kar hoče. Eni so to izkoristili, drugi ne. Imela sem svoj šov na MasterChefu in imela bom svoj šov tudi po MasterChefu. V Masterchef sem prišla, ker je to najboljša vaja za mojo oddajo. Tega sem se zelo dobro zavedala.
Naučila sem se, koliko sem zares močna in pogumna, da imam jajca, da sledim svojim sanjam, da sem borka, da ne odneham, da imam cilj in vizijo, sanje, za katere sem pripravljena nekaj narediti. Spoznala sem, da sem zares iskrena oseba, ki ne 'fejka' in cenzurira svojih besed in občutkov, da bi bilo to všečno drugim. Spoznala sem občutek svobode izražanja, ko si, kar si, v vseh okoliščinah. Spoznala sem, da je lažna ponižnost nenormalno prisotna v ljudeh, sploh v Slovencih. Izpasti želimo uglajeni, želimo pa tudi ugajati drugim, da smo sprejeti in ljubljeni.
Na tekmovanju ostajajo samo še štirje tekmovalci: Jelena, Darko, Lovro in Matej. Mislite, da ima Jelena kakšne možnosti, da zmaga?
Jelena ima vse možnosti, da zmaga, če verjame vase in v svoje kuharske sposobnosti. Je borka. In zelo močna ženska. Prava prijateljica z velikim srcem.
Kateri tekmovalec je vaš favorit?
Zagotovo Matej. Nihče drug!
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Ostati v medijskem svetu. Posneti svojo oddajo KamalaSutra. Spoznati Ellen in jo prepričati o svojih idejah. Prepotovati svet. Spoznavati nove ljudi, ki imajo sanje, in se povezati z njim. Moj načrt je tudi, da nikoli ne odneham, dokler zares ne okusim svojega lastnega ‘fullblisslivinga’ in vseh svojih sanj.
V predstavitvenem intervjuju ste rekli, da ste se na tekmovanje prijavili zato, da vas vidi Ellen Degeneres, saj ima po vašem mnenju najboljšo produkcijo za vaše kulinarične kreativne ideje. Kakšne ideje ste imeli v mislih?
Zagotovo KamalaSutra! Več o projektu vam lahko zaupam v naslednjem intervjuju, ko bom imela bolj natančne informacije in jih bom z veseljem delila z vami.
Če bi imeli možnost, da Ellen skuhate eno jed, kaj bi ji pripravili?
Za Ellen bi skuhala vse. Nimam ene jedi, imam na tisoče idej! A kaj naj zdaj govorim, kaj bi ji skuhala, če ne vem, kaj ima v hladilniku. Ko bom prišla do nje, bom videla, kaj bo imela na voljo in iz tega bom skuhala najboljše in največ, kar lahko. Seveda pa jo bom tudi vprašala: "Srce, kaj si želiš jesti? Kaj ti paše v tem trenutku?"
