Salome, uvrstili ste se med najboljše tri tekmovalce. Kaj vam ta uvrstitev pomeni?

V bistvu bi lahko rekli, da sem dobila bronasto medaljo. Sploh ne morem verjeti, da sem prišla tako daleč in tega vsekakor nisem pričakovala. Že "top 5" se mi je zdelo nedosegljivo, saj so bili v MasterChefu tudi taki tekmovalci, ki so v primerjavi z mano kuhanje veliko bolj obvladali. Predvsem sem ponosna in hkrati tudi hvaležna POP TV-ju in MasterChefu, da sem dobila to priložnost in tudi to izkušnjo. Velika hvala tudi gledalcem, saj so me končno začutili takšno, kot sem, predvsem pa sem hvaležna tudi vesolju in svoji mami, da je name prenesla svoje kuharsko znanje.  

Kaj ste si na začetku obetali od tekmovanja? Kaj je bil vaš cilj?

Želela sem si dobiti izkušnjo, se naučiti kuhati in seveda zmagati. Moj cilj je bil 50.000 evrov, saj bi s tem denarjem lahko uresničila svojo največjo željo, in to je, da bi imela svoj posel in da bi lahko bila sama svoj šef. Nekoč sem si želela imeti lokal, zdaj, ko obvladam tudi bolj moderno kuhanje, pa si seveda želim imeti svojo restavracijo. Če bi zmagala, bi si to veliko željo zagotovo uresničila.

Kako bi na kratko opisala celotno MasterChef izkušnjo?

To je zelo kvaliteten, zelo resen, zelo kreativen in predvsem zelo stresen šov, v katerem preizkusiš sebe in vidiš, česa si zmožen, kakšne živce imaš in koliko obvladaš delo pod pritiskom. Moram povedati, da sem v celoti gledano kar malce presenetila samo sebe. Imela sem trenutke, ko sem preprosto želela odnehati in zapustiti tekmovanje, a tega nisem naredila, temveč sem se raje potrudila in izziv speljala do konca. Zdi se mi, da se v oddajah prav vidi, kako sem bila zagnana, kako močno sem si želela narediti dobre krožnike, kako zelo sem se borila in seveda tudi potila na tem tekmovanju. Mislim, da se je lahko prav dobro videla moja velika želja po uspehu. Lepo je bilo videti, kako sem začela s slabimi krožniki, se potem malo povzpela in imela eno linijo dobrih krožnikov, pa potem spet malo padla in na koncu šla samo še strogo proti vrhu.

Kaj vam je dalo tekmovanje? Kaj ste tekom tekmovanja spoznali o sebi?

Ko so sodniki rekli, da ti MasterChef lahko spremeni življenje, so to tudi resno mislili. Moja velika želja je, da spremenim svoje življenje in na tem intenzivno delam že nekaj let. Želim si biti boljši človek in nočem bit taka, kot so ostali. Tekmovanje mi je spremenilo življenje v tej smeri, da sem dobila neko novo pot oziroma neko novo usmeritev. Dobila sem tudi novo službo, v kateri resnično uživam in ki jo opravljam s srcem in ljubeznijo. Do neke mere se je spremenil tudi moj odnos z mamo, na katerem tudi delam že več let. Na tekmovanju se je pokazalo, da je mama ponosna name in da se je po Rabu tudi hvalila z mojim uspehom. Resnično sem vesela in srečna, da je me je mama končno začutila. 

Uporabniki na družbenih omrežjih so vam bili precej naklonjeni. Kaj vam to pomeni?

Mislim, da gledalci prav pogrešajo zabavne ljudi, ki te znajo nasmejati. Mislim, da je bilo to prvo, kar jih je osvojilo. Kot drugo so videli, da nisem pokvarjena in da nikoli nisem bila zlobna, kot so znali biti nekateri tekmovalci. Kot tretje pa so videli mojo zagnanost in borbenost ter na koncu seveda tudi dobre krožnike, ki sem jih uspela dostaviti. V medijih sem prisotna že 30 let in ljudje me seveda spremljajo. Videli so moje številne padce, a prav po vsakem od njih sem se pobrala in šla dalje. Mislim, da je vse to tudi tisto, kar ljudem daje moč in zagon, da vidijo, da se nekomu z delom in vztrajnostjo lahko življenje obrne tudi na boljše. 

Kako je tekmovanje vplivalo na vaše kuhanje? Se je kaj spremenilo?

Jaz sem bila zelo pozorna na komentarje sodnikov, saj nam niso zastonj govorili, kaj zahtevajo in česa si želijo. Če si naredil točno tako, kot so želeli, si naredil dobro. Avtomatično sem začela drugače kuhati. Ko grem zdaj v kakšno restavracijo, sem bolj pozorna na okuse in postavitev jedi na krožniku. Obnašam se kot kakšen sodnik, ha, ha. To pa sploh ni slabo, še zlasti če želiš v življenju tudi še naprej kuhati. In jaz vsekakor želim s tem nadaljevati in v tej smeri še naprej napredovati.

Za vas je bil usoden polfinalni izziv, na katerem ste morali ob pomoči dveh pomočnikov pripraviti 3-hodni meni za 12 gostov. S kakšnimi težavami ste se med pripravo menija spopadali?

Največja težava, ki sem jo imela, je bila ta, da sem imela dva pomočnika. Eden se je odlično odrezal, od drugega pa sem imela zelo malo. In zaradi njega sem izgubila zelo veliko časa. Kljub vsemu sem obema zelo hvaležna za vso pomoč, samo takega pomočnika jaz v svoji kuhinji pač ne bi imela. Dostavila sem vseh 36 krožnikov, imela sem super predjed, v redu glavno jed, za sladico pa mi je zmanjkalo dobrih deset minut, da bi jo lahko pripravila tako, kot sem si zamislila. Žal mi ni bilo usojeno, da bi šla v finale, ampak mislim, da če bi imela boljšega pomočnika, bi mi uspelo tudi to. 

Kakšni občutki so vas preplavili, ko ste izvedeli, da ne greste v finale?

Ja, spet sem se jokala (smeh). Res ni prijetno stati pred sodniki in izvedeti, da se je vse končalo. Bilo mi je grozno, ne bom lagala, ampak ker sta šla v finale dva odlična kuharja, mi pa ni bilo žal. Bolje mi je, da sem izpadla v polfinalu, kot da bi izgubila v finalu. Na koncu sem zelo zadovoljna z izzidom, saj sem dobila bronasto medaljo in na to sem lahko samo ponosna.