Ideja, kaj bom za zadnji meni pripravil, se ni porodila en dan pred finalom, temveč sem o tem, kaj bi lahko v finalu skuhal, razmišljal že kar nekaj časa. Seveda sem si po tihem želel, da bi prišel v finale in tako sem pred spanjem tudi velikokrat razmišljal, kaj bi pripravil. Gledal sem fotografije in preučeval postavitve jedi na krožniku, razmišljal o tem, kaj sodi skupaj in kaj ne. In tako nekako se mi je potem porodila ideja, kaj bi lahko pripravil za predjed in glavno jed. V primeru sladice pa je bilo nekoliko drugače. V osnovi sem vedel, da želim pripraviti nekaj sadnega, to pa sem želel kombinirati s kremastimi oziroma skutno-mlečnimi okusi. Ideja, kaj točno bom za sladico pripravil, se mi je potem porodila šele tik pred začetkom snemanja. Še sam sebi ne morem verjeti, da se je vse tako lepo povezalo skupaj. Sladica je res dobro izpadla.
Ste pri zadnjem meniju "stavili na varne karte", ali ste eksperimentirali in upali, da vam bo uspelo?
Zagotovo nisem stavil na varne karte, temveč sem veliko tvegal. Alma (Rekić, op.a.) je med kuhanjem celo prišla do mene in me vprašala, ali sem sladico že kdaj prej poskusil. Pa sem se samo nasmehnil. Kombinacija jagod, kumar, amaretta in mete zagotovo ni vsakdanja, če pa temu za protiutež pripraviš še slanino s čokolado, skuto s pehtranom ter karamelo s soljo, pa dobiš sladico, ki je doma zagotovo še nikoli nisi pripravil.
Ko sva z Matejem stala pred sodniki in čakala na razplet, nisem razmišljal o tem, čigavo ime bodo zaklicali, ampak sem mislil samo na to, da je konec in da bom z družino lahko odšel domov. Ko pa sem zaslišal svoje ime, pa sem bil seveda neizmerno srečen. Vsi moji najdražji so jokali od sreče, hčerkica Ajda pa je tako močno ploskala, da so jo roke po koncu še kar nekaj časa pekle.
Ste takšen razplet pričakovali?
Tak razplet sem si želel, pričakoval pa ga zagotovo nisem. Prav tako tudi nisem pričakoval, da bom v samem finalu. Na vsakem izzivu sem se maksimalno potrudil in dal vse od sebe, ampak ne z namenom, da zmagam, temveč zato, da tisto, kar sem začel, tudi zaključim.
Kaj vam pomeni naziv 'MasterChef Slovenije'?
Tega naziva mi nihče ne more vzeti. Do konca življenja bo ostalo, da sem jaz, Darko Klemen, MasterChef Slovenije. To pa se sliši zelo dobro, a ne (smeh)?!
Zanimiva, razburljiva, zelo napeta, živčna, s čustvi nabita in vesela izkušnja.
Česa ste se v vseh tednih na tekmovanju naučili? Kaj ste spoznali o sebi?
Naučil sem se, da moram nekoliko zmanjšati velikost porcij. Spoznal sem, da nisem tako samozavesten, kot sem pred začetkom tekmovanja mislil, da sem.
Tomaž nam je v intervjuju dejal, da se vam je v nekem trenutku "ftrgalo" in ste začeli dostavljati krožnike, ki so presenečali tako sodnike kot tudi tekmovalce. Se s tem strinjate? Se morda spomnite, kdaj se je to zgodilo?
Res se mi je "ftrgalo"(smeh). Na samem tekmovanju se tega morda nisem zavedal, temveč sem to spoznal šele potem, ko sem tekmovanje spremljal po televiziji. Vse do oddaje, v kateri smo pripravljali sendviče, sem počasi napredoval. Po tistem sendviču sem se malo ustavil, potem pa je od veganskega krožnika dalje šlo samo še navzgor. Ne znam opisati, kaj točno se je zgodilo, ampak kar naenkrat sem začel delati krožnike, ki so presenečali tudi mene. Kot da bi moje roke delale, jaz pa bi samo stal in 'švical' (smeh).
Videti je bilo, kot da se niste ustrašili nobenega izziva. Nikoli tudi niste obupali oziroma "vrgli puško v koruzo". Kaj vas je gnalo dalje?
Mene je življenje naučilo, da nikoli ne smem obupati. Tega sem se naučil in to je zdaj del mene. Moram pa biti tudi dober vzgled svojim otrokom. Če bi pred vsako oviro obupoval in se smilil samemu sebi, bi moji hčerkici to videli. Jaz pa tega nočem in zato nikoli ne obupujem, ampak grem vedno dalje. Vedno se da nekaj narediti.
zagotovo na vegansko (veganske sarmice, op.a.) in vegetarijansko (brezglutenski zelenjavni bolognese, op.a.).
Kateri tekmovalec je bil po vašem mnenju vaš največji tekmec? Zakaj?
Moja največja tekmeca sta bila Matej in Lovro. Z njima sem se tudi najbolje razumel. Oba imata veliko kulinaričnih izkušenj, za sabo imata tudi nekaj tekmovanj in zato sta mi bila tudi največja konkurenca.
Že veste, kako boste porabili denarno nagrado?
Večji del denarne nagrade bom porabil za to, da družino spravim na zeleno vejo. Zanimivo je, da mi sama denarna nagrada sploh ne pomeni toliko, kot mi pomenita pokal in naziv. To mi bo za vedno ostalo.
Kaj si obetate od zmage? Ste morda že dobili kakšno zanimivo poslovno ponudbo?
Da, dobil sem kar nekaj zanimivih ponudb. Eno mi je ponudil tudi Luka Jezeršek (smeh). Poleg samih poslovnih ponudb pa sem dobil tudi nekaj prošenj za sodelovanje na različnih dobrodelnih dogodkih. Tako bom na primer kuhal za otroke s prirojenimi srčnimi napakami in za hudo bolno punčko, bolnemu fantku pa sem podaril predpasnik. To so malenkosti, ki mi pomenijo veliko in mi napolnijo dušo.
Imate morda še kakšno skrito kulinarično željo, ki jo želite v prihodnosti uresničiti?
Da, srečanje z Gordon Ramsayjem (smeh)! Pa v bistvu sploh ne vem, zakaj si to tako močno želim. Nikoli nisem imel nobenega vzornika, z njim pa si resnično želim kuhati. In vem, da enkrat v prihodnosti zagotovo bom. Zapomnite si, da boste o meni še slišali (smeh).
