Več kot 500 let je minilo od takrat, ko je bil na Jezerskem osnovan neponovljiv biser alpske arhitekture, ki se danes imenuje Šenkova domačija. Z ljubeznijo do dediščine prednikov je domačija vse do danes ohranila svojo prvotno podobo, je pa s svojo za ta prostor netipično mogočnostjo zavarovana kot kulturni spomenik državnega pomena. Pisalo se je leta 2010, ko sta kmetijo od babice Mimi prevzela Polona Virnik Karničar in njen soprog Drejc ter se lotila temeljite obnove s ciljem oživitve kmetije in vzpostavitvijo turistične ponudbe. Najprej je domačija gostom nudila samo nastanitev, ker pa je bilo veliko zanimanja tudi za domačo hrano, sta vnovčila še izkušnje, ki sta jih nabrala med oskrbovanjem Češke koče na Spodnjih Ravneh in v ponudbo vključila še prehrano.
Seveda je bilo treba do domače hrane nekako priti, zato so več let prazne hleve ponovno naselile ovce jezersko-solčavske pasme, ki so bile pri hiši že pred stoletji in so od leta 1856 tudi priznana avtohtona pasma. Poleg tega so doma na Jezerskem, kjer jih je tudi največ v Sloveniji. »Vmes smo imeli tudi konje, ki smo jih nato zamenjali s kravami cikami in nato dodali še krškopoljske prašiče,« pojasni gospodarica Polona. Ves čas so se po dvorišču kmetije podile tudi kokoši, ki sogovornici prikličejo prav posebne spomine: »Ni ga bilo lepšega kot pestovati majhne piščančke, ki so kukali izpod koklje. To je bil včasih čisto normalen proces, danes pa so koklje zaradi genetike zelo redke.« Prav zato so se odločili rediti tradicionalno pasmo kokoši štajerke, ki so gensko najbolj nespremenjene in imajo dober materinski nagon.
Odločitev za vzrejo ostalih avtohtonih pasem je bila nato po besedah gospe Polone precej logična. Kot pravi, so te živali prilagojene na naše podnebje, nimajo zdravstvenih težav, predvsem krave in ovce zelo enostavno kotijo mladiče in imajo kakovostno meso. »Gostje so nad našo hrano navdušeni in to je najboljši dokaz, da delamo prav.« Njihova kulinarična ponudba je zelo pestra, k čemur zagotovo v največji meri pripomorejo prav domače živali. Ovce so velike, primerne za gorsko pašo, jagnjijo lahko dvakrat na leto, imajo zelo kakovostno volno in odlično meso, iz katerega na domačiji pripravijo pečeno jagnjetino, pri čemer uporabijo vse kose, tudi jetrca. Cike so lahke, zato ne uničujejo travne ruše in imajo marmorirano meso, ki je bolj sočno in okusno, a ga ne uporabijo v celoti – od glave do repa. Slednji je po besedah gospodarice Polone še posebej dober v goveji juhi. Teletino po drugi strani uporabijo pri pripravi telečje obare, ki je ena njihovih glavnih jedi, h kateri postrežejo še domače ajdove žgance.
Pozabiti ne smemo niti na krškopoljske prašiče, ki so znani po večji količini maščobe, iz katere pripravijo domače ročno rezane ocvirke, s katerimi zabelijo kislo zelje in koroške ajdove žgance, ki so odlična priloga pečenicam iz mesa krškopoljca. Čeprav ima ta avtohtona pasma prašiča več maščobe od večine ostalih, gre za kakovosten holesterol, zato se je nikakor ni potrebno izogibati. Enako tudi ne sladicam, pripravljenim iz jajčk kokoši štajerk, ki so bele barve in imajo trdo lupino ter velik rumenjak: gospa Polona svojim gostom z veseljem postreže buhtlje z domačo slivovo marmelado ali palačinke s skuto iz mleka krav cik. Vsekakor se na kmetiji trudijo gostom ponuditi čim več pristne domače hrane, zato meso, ki ga ne porabijo svežega, predelajo v poltrajne in trajne izdelke ter jih ponudijo v taki obliki, pri pripravi jedi in prilog pa stavijo tudi na sezonsko zelenjavo z domačih njiv in vrtov. Jeseni kisajo zelje, vlagajo rdečo peso in kuhajo slivovo marmelado iz sliv domačega sadovnjaka in se trudijo biti čim bolj samooskrbni.
Kako jesti domače, če nimate kmetije?
Seveda vsi nimamo možnosti, znanja ali želje kmetovati, bi pa morda vseeno radi jedli domačo tradicionalno slovensko hrano. Prav v ta namen se je Mercator povezal s pridelovalci in kmetovalci iz vseh krajev Slovenije in na svoje prodajne police umestil domače avtohtone izdelke, s katerimi skrbi za ohranjanje in prenos tradicije na mlajše rodove. Kot poudarjajo, čutijo dolžnost, da izpostavijo pomen pridelave avtohtonih, domačih in tradicionalnih sort ter živalskih pasem in njihovega ohranjanja kot del kulturne dediščine ter pomemben prispevek k večji biotski raznovrstnosti na slovenskem podeželju. To se zdi izjemno pomembno tudi gospodarici Šenkove domačije, saj je prepričana, da je Slovencem treba omogočiti dostop do dobre in kakovostne hrane. »Če ne bomo mi poskrbeli za to, da se pasme ohranjajo, jih nihče ne bo promoviral in našim zanamcem bo ostalo bore malo od naše tradicije. Tradicija in naše korenine pa so tisto, kar nas povezuje s predniki in zemljo ter nam daje nek smisel in zagon za naprej.«
V Mercatorju so ponosni na raznovrstno ponudbo lokalnih izdelkov, ki jo na njihovih policah lahko zasledimo pod oznako Radi imamo domače s prepoznavnim rdečim srčkom, ponosni pa so tudi na sodelovanje z več kot 160 lokalnimi dobavitelji in 20 kmetijskimi zadrugami. Pri umeščanju domačih izdelkov v asortiman posamezne trgovine sledijo načelu lokalnosti. V okviru lokalne ponudbe tako sedaj na njihovih policah najdemo tudi izdelke iz avtohtonih in tradicionalnih sort ter pasem s prepoznavno oznako Od nekdaj naše s tradicijo. Pod to oznako bomo med drugim našli naravne jabolčne sokove iz sort dolenjska voščenka in goriška sevka, pravo bučno olje lokalnih pridelovalcev, avtohtona vina, izdelke iz mleka srnaste koze, bovške ovce in rjavega goveda, mesnine kraškopoljca in jajca štajerske kokoši. Iz vseh teh sestavin lahko pripravimo odlične domače, tipično slovenske jedi. Kot pravi gospa Polona, pri njih pripravijo veliko žgancev, ki so poznani samo še čez mejo na Koroškem. Pa žlinkrofe, ki jih pripravijo s skuto in starim kruhom ali osvežilne polžke s skuto. »Potem so naše razne juhe; teh imamo obilo – iz vsake zelenjave lahko pripravimo juho in jo jemo pri vsakem obroku. Tega nekateri tujci ne poznajo. Pri nas delamo velikokrat juho iz ovsenih kosmičev. Skoraj nihče od gostov je ne pozna, pa je zelo dobra za želodec in nasitna.«
Ko gospodarico povprašamo o tem, kaj bi gostom predstavila kot tradicionalno slovensko kosilo, če izvzamemo tipično govejo juho, pečenko in pražen krompir, poudari, da je goveja juha res najbolj poznana med juhami, a jo lahko brez težav zamenjamo tudi s kokošjo, za nadaljevanje obroka pa težko navede tipičen slovenski obed, saj ima Slovenija veliko lokalnih kulinaričnih posebnosti in vsaka regija pripravlja svoje tipične jedi. »Naše tipično kosilo ali večerja je denimo jagnjetina s praženim krompirjem in solato. Ali pa 'masunjek' na domačem kruhu in obara z žganci, zabeljenimi z domačimi ocvirki.« Brez zadržkov lahko torej rečemo, da so žganci in ocvirki idealna kombinacija slovenskega kulinaričnega prostora in da boste lahko v pristnih okusih te tradicionalne jedi uživali tudi vi, vam pripenjamo enostaven in priročen recept.
RECEPT: Ajdovi žganci s kislim zeljem
Sestavine:
Žganci
250g ajdove moke
4 žlice ocvirkov v masti
Sol
Kislo zelje
350g kislega zelja
100ml belega vina
1 žlica olja
1 čebula
1 strok česna
1 lovorjev list
Poper po okusu
Priprava:
Čebulo na drobno sesekljamo in jo svetlo prepražimo na žlici olja. Dodamo sesekljan strok česna in pražimo, dokler česen ne zadiši.
Nato v lonec stresemo kislo zelje, dodamo lovorjev list, poper in sol. Prilijemo še vino, nato pa ga pražimo 20 minut, da se zmehča. Med praženjem po potrebi dolivamo malo vode.
Nato v loncu zavremo 700 ml dobro osoljene vode in dodamo ajdovo moko, ki naj bo čim bolj na kupu. Ko voda ponovno zavre, pena pa prekrije vso moko, ročaj kuhalnice zapičimo v sredino ajdovega kupčka in zvrtamo 2 cm široko luknjo. Ogenj zmanjšajmo, posodo pa pokrijemo. Ajdova moka naj se kuha 20 minut, pri tem pa pazimo, da voda ne prekipi.
Medtem, ko se žganci kuhajo, v manjši ponvi raztopimo in popražimo 4 žlice ocvirkove masti. Iz lonca odlijemo večino tekočine - žgančevke. Nekaj je prihranimo.
S kuhalnico premešamo ajdovo moko, dodamo nekaj žlic masti brez ocvirkov, nato pa postopoma dodajamo še odcejeno tekočino. Več tekočine, kot dodamo, bolj mokri in večji bodo žganci. S kuhalnico zagrabimo nekaj mase, z vilico pa z nje v skledo nadrobimo žgance. Vsake toliko žgance v skledi zabelimo z ocvirki.
Sponzorirana objava
