Ljudje se vse bolj zavedamo pomena kakovostne hrane in raje kot po uvoženih posegamo po domačih, lokalno pridelanih sestavinah za pripravo obrokov. Te morda niso najcenejše, vendar za vsakim proizvodom stoji kmet in njegovo delo, ter stroški reje avtohtonih pasem. Poleg tega potrošniki z izbiro lokalno pridelane hrane pripomoremo k znižanju ogljičnega odtisa, ohranjanju biotske raznovrstnosti, izboljšanju prehranske varnosti, ohranjanju podeželja in kulturne krajine, zagotavljanju raznolikih prehranskih snovi in hranil ter s tem tudi vplivamo na boljše osebno zdravje. A da se položaj avtohtonih pasem domačih živali pri nas izboljša, morajo svoj delež prispevati vsi: tako rejci in potrošniki, kot tudi trgovci, ki prepoznajo prednost ter potencial tovrstnih izdelkov in so pripravljeni ponuditi domačo kakovost za pravično ceno. 

Skupno imamo v Sloveniji 14 avtohtonih vrst domačih živali, kar 8 med njimi jih je kritično ogroženih. Razlogov za to je po besedah vodje Javne službe nalog genske banke v živinoreji mag. Danijele Bojkovski več: od ekonomskih, tržnih, okoljskih, infrastrukturnih, pa vse do političnih in potrošniških. »Velika težava je tudi odsotnost podpornega okolja za dejavnosti prireje in trženja izdelkov, pomanjkanje skupne blagovne znamke ter sistem certificiranja in nadzora, ter nezanimanje mladih rejcev, ki je posledica manjše proizvodnosti avtohtonih pasem in neurejenega trga,« meni strokovnjakinja. Razloge za to gre iskati tudi v dejstvu, da le 8 živalskih vrst na svetu zagotavlja globalno preskrbo z mesom, mlekom in jajci.

V zadnjih desetletjih se po viharnih časih in številnih izzivih, med katere sodi tudi začasna prepoved reje nekaterih avtohtonih pasem, na srečo ponovno zavedamo pomena reje avtohtonih pasem in njihovega ohranjanja. Slovenija se je leta 1996 z ratifikacijo Konvencije o biološki raznovrstnosti ter zaščiti avtohtonih pasem v Zakonu o živinoreji zavezala k ohranjanju biotske raznovrstnosti v kmetijstvu in s tem tudi ohranjanju slovenskih avtohtonih pasem domačih živali, in sicer, kot nam je pojasnila strokovnjakinja, v različnih oblikah: »in situ in vivo« ali »genska banka v živem« poteka v rejah v izvornem okolju v tradicionalnih sistemih reje, nosilci ohranjanja so rejci; »ex situ in vivo« poteka v rejah izven izvornega okolja in izven tradicionalnih načinov reje; »ex situ in vitro« ali krioprezervacija pa je povezana z dolgoročnim ohranjanjem genetskega materiala, ki služi kot dodatna podpora in rezerva živi populaciji živali. 

Z zadnjo izmed oblik, torej krioprezervacijo, največkrat povezujemo izraz 'genska banka'. »Ta vrsta ohranjanja je neke vrste zavarovanje v primeru potencialnih sprememb v kmetijstvu, razmeram na trgu in varuje biotsko raznovrstnost v primeru izbruhov bolezni, naravnih nesreč in drugih dogodkov,« pojasni mag. Bojkovski  in doda, da plemenjake avtohtonih pasem v dogovoru z strokovnimi službami in rejci namestijo v odobreno osemenjevalno središče ali pripustno postajo, kjer sem jim odvzame seme, njihov genetski material pa shranijo v tekočem dušiku na -196 stopinj Celzija. Ker je slovenska genska banka šele v izgradnji, odvzem in shranjevanje genetskih rezerv pa predstavlja velik finančni zalogaj, je trenutno shranjen genetski material nedotakljiv, pravi naša sogovornica. »V primeru različnih potreb v prihodnosti, pa se ta biološki material ob posebnem dovoljenju Javne službe in pristojnega ministra lahko uporabi za npr. rekonstrukcijo pasem,  podpora živeči populaciji za zmanjševanje parjenje v sorodu , ob različnih izbruhih bolezni, za potencialni razvoj nove pasme itd.«

A zakaj je pravzaprav sploh pomembno ohraniti avtohtone pasme domačih živali? Eden pomembnejših razlogov je njihova prilagodljivost. »Mnoge od teh avtohtonih pasem imajo lastnosti, ki omogočajo rejo v specifičnih proizvodnih sistemih in klimatskih pogojih, tudi na območjih, ki so za rejo drugih pasem man manj primerna , npr. na kraških ali strmih in hribovitih predelih,« pojasni strokovnjakinja in doda, da imajo lastnosti, ki jih povezujemo z odpornostjo in prilagojenostjo  na specifična okolja, kar bo v času klimatskih sprememb, s katerimi se soočamo, še kako pomembno. Poleg tega so zakladnica genov in naša kulturna dediščina in zagotavljajo prehransko varnost za sedanje in bodoče generacije. Z izbiro živil za vsak naš obrok namreč nezavedno usmerjamo razvoj našega kmetijstva, ki kot največji porabnih naravnih virov temelji na povpraševanju po hrani. Podpora lokalni in ravnovrstno pridelani hrani na lokalni ravni pomaga ohranjati biotsko raznovrstnost, poseljeno in urejeno podeželje ter zdrave ekosisteme.

Kljub dokazom, da so proizvodi mnogih avtohtonih pasem, ki prihajajo iz ekstenzivnih rej bolj kakovostni v primerjavi s proizvodi pasem, ki prihajajo iz intenzivnih proizvodnih sistemov so izdelki avtohtonih pasem domačih živali še vedno premalo prepoznani širši javnosti, si jih je pa kar nekaj že utrlo pot do potrošnika. Primer dobre prakse prodora na tržišče je v zadnjih letih viden pri mesninah krškopoljskega prašiča in siru bovške ovce, ki sta s pomočjo odličnega sodelovanja med rejci ter trgovci že postala prepoznavna izdelka na prodajnih policah. V Mercatorju so šli še korak dlje in v okviru linije Radi mamo domače s prepoznavnim rdečim srčkom in oznako Od nekdaj naše s tradicijo ponujajo kar 96 različnih izdelkov avtohtonih in tradicionalnih slovenskih pasem domačih živali ter sort rastlin. Med drugim boste v njihovi ponudbi našli izdelke iz mleka bovške ovce, srnaste koze in rjavega goveda, mesne izdelke krškopoljskega prašiča, jajca štajerske kokoši, živila iz sive ajde in izdelke iz buč slovenska golica ter zelja kranjsko okroglo, sokove iz avtohtonih sort jabolk ter avtohtona slovenska vina. 

Sicer pa v Mercatorju že nekaj časa stavijo na lokalno ponudbo. Kot poudarjajo, čutijo dolžnost, da izpostavijo pomen pridelave avtohtonih, domačih in tradicionalnih sort ter pasem domačih živali in njihovega ohranjanja kot del kulturne dediščine in pomemben prispevek k večji biotski raznovrstnosti na slovenskem podeželju. Ponosni so na raznovrstno ponudbo lokalnih izdelkov in sodelovanje z več kot 160 lokalnimi dobavitelji in 20 kmetijskimi zadrugami. Pri umeščanju domačih izdelkov v asortiman posamezne trgovine sledijo načelu lokalnosti. Le tako bodo avtohtone pasme domačih živali našle pot do končnih potrošnikov in ne bo bojazni, da bi jih izgubili. »V kolikor bo potrošnik ozaveščen o pomenu ohranjanja avtohtonih pasem in njihove zgodovine ter prednosti ter kakovosti izdelkov, in bo pri svojih odločitvah večkrat izbral proizvode slednjega, bo za naše pasme in njihovo ohranjanje v prihodnosti dobro poskrbljeno,« je prepričana tudi mag. Danijela Bojkovski. 

Sponzorirana vsebina