Težko je natanko vedeti, kdo se je pred dva tisoč leti spomnil recepta za fokačo, vendar dandanes velja za njeno domovino italijanska dežela Ligurija, čeprav seveda takšen ploščat kruh na najrazličnejše načine pripravljajo po celi državi.
Tradicionalna fokača se včasih imenuje tudi po eni od štirih pokrajin Ligurije – Genovi (ki je tudi glavno mesto dežele). Je zelo preprosta jed, narejena iz moke, kvasa, soli, sladkorja in olivnega olja. Za dober okus je ključno poseči po kakovostnem olivnem olju. Ta je absolutno glavna sestavina, ki se uporabi v skoraj vsakem koraku procesa priprave. Doda se testu, z njim se namasti pekač kot tudi premaže kruh, preden se postavi v pečico in celo, ko se iz nje vzame. Z olivnim oljem se pri tem receptu ne varčuje.
Sicer je priprava podobna peki običajnega kruha. Testo je treba zgnesti in ga pustiti vzhajati. Dlje kot vzhaja, boljši naj bi bil okus. Nekateri priporočajo, da vzhaja več ur, celo od 24 do 48 ur. Nato se testo razvalja in položi v nizek pekač. Pomembno je, da s prsti po vrhu naredite vdolbinice. Vanje se bo ujelo olivno olje, s katerim fokačo pred peko pokapljamo. Za dober rezultat je pomembno še, da je pečica pred peko dobro segreta.
V Liguriji fokačo tradicionalno pripravljajo še z dvema dodatkoma – ali s sirom ali s sardinami. Svetovno znana je fokača z rožmarinom, ki jo Italijani pogosto postrežejo kot predjed. Na jugu, v deželi Apuliji, pa takšen kruh običajno pripravijo s paradižnikom in olivami.
Fokača torej lahko vsebuje različne dodatke, vendar z njimi ni priporočljivo ravno pretiravati. Še vedno bi moral nastati kruh, s preobilico dodatkov pa lahko že začnete prehajati v območje pice. Pravzaprav naj bi se recept za slednjo razvil prav iz fokače.
Ker nima preveč dodatkov, lahko fokačo uživate kot prilogo k solati ali – v hladnejših dneh – juhi oziroma enolončnici. Italijani jo pogosto prerežejo na pol in iz nje naredijo sendvič. Za hitro malico jo lahko obložite le z malo feta sira. Lahko bi jo shranili v nepredušno zaprto posodo in jo vzeli s seboj na pot, vendar je precej slana, saj je po vrhu tradicionalno posuta z grobo soljo. Računajte, da boste morda bolj žejni, kot bi si želeli.
Pogosto se fokača pripravi tudi z zelišči, poleg rožmarina so dobra izbira praktično vsa mediteranska zelišča (suha ali sveža) – od bazilike do origana, timijana in celo žajblja. Poleg paradižnika in oliv so pogosti dodatki tudi gobe, čebula in paprika.
Fokača je lahko tudi sladka. V tem primeru je namesto s soljo posuta s sladkorjem. Lahko je sladka malica, Italijani, ki imajo radi sladke zajtrke, si jo pogosto privoščijo z jutranjim espressom. Včasih jo kombinirajo tudi z marmelado ali s čokoladnim namazom. Mogoče jo je speči tudi s suhim ali svežim sadjem in oreščki. A zopet s količino dodatkov kot pri slani fokači ne pretiravajte.
Fokačo je najbolje pojesti svežo. Če ostane, jo kot kruh shranite v plastični vrečki. Zdrži malo dlje, saj je prav olje sestavina kruha, ki ga ohranja dlje svežega. Ko postane stara, lahko fokačo popečete v opekaču ali pečici.
Pri tem italijanskem kruhu je zanimivo, da gre za starodavni recept, ki se je obdržal. Hkrati ga je kreativno mogoče prilagoditi in obogatiti. Spodaj vam ponujamo osnovni recept, zbrali pa smo tudi nekaj odličnih receptov z dodatki.
