Kaj je pinsa?

Pinsa (ali pinsa romana) izvira iz Rima in temelji na starodavnem receptu, ki so ga moderni pekovski mojstri prenovili s pomočjo sodobnih tehnik fermentacije in sestavin. Njeno ime izhaja iz latinske besede pinsere, kar pomeni "raztegniti", "sploščiti" – kar tudi lepo opisuje obliko ovalne, ročno raztegnjene osnove.

Pinso so iznašli leta 2001 v rimskem pekovskem podjetju in na kulinaričnem področju velja za novost. Je kot nekakšna posodobljena različica klasične fokače in ni videti kot pica, temveč kot neke vrste podolgovato-ovalen obloženi kruh. S svojo zračno, hrustljavo teksturo in lažje prebavljivim testom je idealna izbira za vse, ki želijo uživati v italijanski kuhinji brez občutka teže po obroku.

Glavne razlike med pinsa romano in klasično pico

Čeprav sta pinsa in pica na prvi pogled podobni, se razlikujeta v več ključnih točkah:

Sestava testa: Medtem ko se za pico običajno uporablja le pšenična moka, pinsa vključuje mešanico različnih mok:

- Pšenična moka: osnova za strukturo testa
- Riževa moka: prispeva k hrustljavosti
- Sojina ali pirina moka: zmanjšuje vsebnost glutena in izboljša prebavljivost

Oblika: Pinsa ima značilno podolgovato ovalno obliko, medtem ko je pica običajno okrogla.

Hidracija in fermentacija: Pinsa ima višjo vsebnost vode in daljši čas fermentacije, kar prispeva k njeni lahkotnosti in hrustljavosti.

Prebavljivost: Zaradi sestave testa in dolge fermentacije je pinsa lažje prebavljiva kot klasična pica.

Zakaj poskusiti pinso?

Pinsa je odlična izbira za tiste, ki iščejo lažjo alternativo pici, ne da bi pri tem žrtvovali okus. Njena edinstvena tekstura, bogat okus in boljša prebavljivost jo postavljajo kot priljubljeno izbiro med ljubitelji italijanske kuhinje. Poleg tega je zaradi svoje oblike in sestave odlična podlaga za različne nadeve – od klasičnih do bolj inovativnih kombinacij. Nekaj kombinacij, s katerimi lahko zadovoljite različne okuse, vam poujamo spodaj:

- Klasična Margherita: pelati ali paradižnikova omaka, mocarela fior di latte, sveža bazilika, oljčno olje

- S pršutom in rukolo: sveža rikota ali burrata, rezine pršuta (sušen ali kuhan), rukola, parmezanovi lističi, kapljica balzamične kreme

- S tuno in črnimi olivami: paradižnikova omaka, tuna v oljčnem olju, rdeča čebula, črne olive, origano

- Vegi pinsa z bučko in pestom: pesto iz bazilike ali rukole, pečene rezine bučke, češnjev paradižnik, mocarela, popražene pinjole

Kje lahko poskusite pinso?

Pinsa je danes na voljo v številnih restavracijah, picerijah in celo kot zamrznjen izdelek v trgovinah. Če jo še niste poskusili, je morda čas, da jo postavite na svoj kulinarični seznam – še posebej, če ste ljubitelj pice in hkrati tudi radi odkrivate kaj novega in drugačnega.

Postopek priprave pinse z že pečeno osnovo

1. Odmrzovanje (če je osnova zamrznjena)

Osnova za pinso je običajno že delno pečena in fermentirana, zato je priprava hitrejša kot pri klasični pici, a vseeno lahko dosežete odličen rezultat z zelo malo truda. Če je osnova zamrznjena, jo najprej povsem odmrznite na sobni temperaturi (približno 30–60 minut), da se enakomerno speče.

2. Segrevanje pečice

Pečico segrejte na 220–250 stopinj Celzija (najbolje na ventilacijo ali program za peko pice). Če imate, uporabite tudi kamen za pico, da se osnova lepo zapeče od spodaj.

3. Dodajanje nadeva

Na osnovo najprej dodajte sestavine, ki prenesejo visoke temperature (npr. paradižnikovo omako, sir, mesne dodatke, zelenjavo).

Občutljive sestavine (rukola, sveža zelišča, burrata, pršut ipd.) dodajte šele po peki, da ohranijo okus in teksturo.

4. Peka

Pinso postavite v segreto pečico in pečite približno 6–8 minut (da se sir lepo stopi, osnova pa hrustljavo zapeče). Če uporabljate pečico z manjšo močjo ali brez ventilacije, lahko pinso pečete nekoliko dlje (10–12 minut), a spremljajte, da se ne izsuši.

5. Zaključek

Po peki dodajte morebitne sveže sestavine in pinso postrezite toplo.