Verjetno se spomnite prigode norveške olimpijske reprezentance, ki je zaradi (pre)velikega zaupanja spletni aplikaciji Google Translate v olimpijsko vas namesto 1.500 naročila kar 15 tisoč jajc. Glede na to, da norveško reprezentanco sestavlja 121 članov, bi moral tako vsak izmed njih v času iger zaužiti kar 124 jajc. Vodja norveške delegacije Tore Ovrebo je imel kar nekaj težav pojasniti medijem, kaj bodo zdaj s to obilno dostavo, ni pa izključil, da bodo preprosto morali jesti več jajc. Čeprav jih 124 na osebno ne bo mogoče pojesti, pa je bogat vnos beljakovin za vrhunske športnike še kako pomemben. A ne najpomembnejši ...
Za ustrezno prehrano olimpijskih športnikov v olimpijski vasi Gangneungu skrbi okrog 180 kuharjev, med katerimi je tudi več deset strokovnjakov za košer in halal prehrano. Olimpijski meni, ki se zamenja vsak teden, bo v času iger skupno ponudil 406 jedi, ponudba v jedilnici, ki je odprta 24 ur na dan, pa je zelo mednarodna. Na voljo je na primer sedem vrst sira, ogromno je mesnih jedi, za ogljikove hidrate skrbi deset vrst kruha, italijanske pice in testenine, seveda tudi v brezglutenskih različicah, če kateremu izmed vrhunskih športnikov 'pade cuker', pa lahko na pomoč priskoči kepica vanilijevega, čokoladnega ali jagodnega sladoleda, skutna torta ali razne druge sladice. In čeprav bi praktično vsak v pestri ponudbi zagotovo našel kaj zase, imajo številne reprezentance vendarle s seboj lastne kuharje.
Zakaj?
Športnik oziroma telesno aktiven človek potrebuje toliko energije in posameznih hranil, da izpolni presnovne potrebe pri določeni telesni aktivnosti. V prvi vrsti mora torej vedeti, kakšne so presnovne potrebe pri posameznem športu. V dodatne prehranske potrebe je treba všteti tudi potrebe telesa po regeneraciji po telesni aktivnosti. Vrhunski športnik, ki je še v letih odraščanja, ima drugačne prehranske zahteve kot že izkušen starejši športnik. Ključnega pomena na tovrstnih tekmovanjih je torej individualno naravnana prehranska strategija, ki omogoča ustrezno psihofizično zmogljivost za vrhunske rezultate.
No, zagotovo bo vsak olimpijec, ki ima vsaj malo gurmana v sebi, poskusil vsaj kakšno tipično korejsko jed – če ne prej, potem, ko bo končal z nastopi. Kulinarično radovednost zahodnjakov v času olimpijskih iger namreč teši pestra ponudba korejskih specialitet na čelu s svetovno znanim kimčijem (recept najdete TUKAJ).
Še do nedavnega so Korejci verjeli, da imata prehrana in medicina enak izvor in še danes so prepričani, da je hrana najboljše zdravilo. Verjamejo, da so vse bolezni posledica slabih živil, ki jih vnašamo v naše telo, a da jih lahko prav s hrano tudi pozdravimo. Zato so veliki zagovorniki fermentirane hrane. Pravzaprav bi morali razumeti fermentacijo, da bi razumeli korejsko kuhinjo. Gre za postopek zorenja hrane, najboljši primeri pa so sojina omaka, testenine soybean, testenine s čilijem in ribja omaka.
Korejci stavijo na riž, zelenjavo in meso
Vsak tipičen južnokorejski obrok je sestavljen iz riža, juhe, prilog in glavne jedi, posebnost njihovega obedovanja pa je ta, da na mizo prinesejo vse jedi naenkrat. Sestavine, ki jih uporabljajo za kuhanje, so sicer precej podobne slovenskim: na jedilniku so tako pogosto govedina, svinjina, perutnina in zelenjava, medtem ko navadnega krompirja v kuhinji praktično ne uporabljajo. V številnih restavracijah ob mizi sezujejo čevlje, enako velja tudi za njihove domove, preden sedejo k obedu. Ko Korejci obedujejo, sedijo na blazinah ob nizkih mizah, jedo pa praviloma s palčkami, čeprav vam bodo gostitelji brez dvoma ponudili tudi žlico, nož in vilice. Tipičen obed sestoji iz soparjenega riža za vsako osebo v posebni posodi, vročo juho za vsako osebo v posebni posodi in manjšo posodo za vmesne jedi. Zraven postrežejo različne glavne jedi.
V korejski kulturi velja pravilo, da se takoj, ko se da hrano v usta, pribor odloži na mizo, da se, ne glede na to, kako zanimiv je pogovor, nikoli ne maha naokrog s pripomočki za prehrano. Korejci ne jedo velike količine hrane naenkrat, kar je morda tudi formula, ki jih kot nacijo dela zelo vitke in vitalne. Redki so ljudje v Južni Koreji, ki se borijo z odvečnimi kilogrami. A to ne pomeni, da ne znajo uživati v hrani. Imajo številne festivale hrane, največji med njimi pa vsako leto poteka v Seulu, ki ga obišče kar okoli 70 tisoč ljudi. Obiskovalci jedo žive hobotnice, ki jih jemljejo iz vedra z vodo in si njihove lepljive lovke zatlačijo neposrednjo v usta. Prav oni naj bi bili najboljši dokaz, da se tudi hobotnice lahko jedo žive, pa naj bo to videti še tako neprivlačno.
Snemanje med prehranjevanjem
V Južni Koreji je že več let priljubljen mukbang – objavljanje videoposnetkov hranjenja. Vse se je začelo pred približno 15 leti z razvojem hitrega interneta in popularizacijo družabnih omrežij. Pojavil se je nov obred – slikanje hrane pred vsakim obrokom. Pozneje pa so se pojavili videoposnetki ljudi, zlasti mladih, ki se snemajo med obroki. Pred obedom vklopijo kamero in mikrofon ter tako omogočijo svetu, da spremlja vsak njihov grižljaj okusnih rakov, pečene svinjine in drugih gastronomskih dobrot.
Mukbang videe, ki jih danes najdemo tudi na Zahodu, ustvarjajo tako imenovani BJ-ji oziroma broadcast jockeyi, oglede in naročnike pa štejejo v milijonih. Uživanje v hrani v živo prek YouTuba je namreč pospremljeno z glasnim cmokljanjem in komunikacijo z gledalci, ki njihovo nastopaštvo nagrajujejo s kliki. Ti se zbirajo in preračunavajo v denar. Tako lahko jedci pred kamero na večer zaslužijo nekaj sto evrov. Vprašanje, zakaj so Južni Korejci pripravljeni plačati za to, da gledajo druge, kako jedo, še ni pojasnjeno. Morda gre za fetiš, morda za zadovoljevanje želje po hranjenju prek nekoga drugega. Korejci so namreč močno obremenjeni s svojim zunanjim videzom, še posebej s težo, zato so srečni, če lahko gledajo nekoga, ki poje velike količine hrane, saj mu privoščijo, da je bolj okrogel od njih samih.
Delovniki, stres in pekoča hrana
Ena izmed predpostavk, zakaj je mukbang tako priljubljen, je tudi ta, da se s tem ustvarja lažni občutek, da jedo v družbi, ne pa sami v svojih sobah. Južna Koreja se je v zadnjih desetletjih namreč preobrazila iz pretežno poljedelske v hiper produktivno urbano družbo, kar je vplivalo tudi na način prehranjevanja. Kar 30 odstotkov ljudi namreč živi v enočlanskih gospodinjstvih, večino svojega časa pa preživijo na delovnem mestu ali na poti. Časa za pripravo številnih jedi, ki naj bi bile na mizi ob vsakem obroku, ni dovolj. Običajen korejski delovnik namreč traja od devetih zjutraj do šestih ali celo sedmih popoldne, temu pa sledi skoraj obvezna večerja s sodelavci. Vožnja z dela v povprečju traja nekaj manj kot uro in pol in ker bi doma težko večerjali pred osmo ali deveto uro zvečer, raje kaj na hitro prigriznejo v družbi kolegov iz službe.
Temu dejstvu gre morda v določeni meri pripisati tudi spremembo pri rabi začimb v korejski kuhinji. Še pred desetletji korejska hrana namreč ni bila tako pekoča, vzrok, zakaj je v zadnjih letih postala, pa gre morda iskati v bolj stresnem življenjskem tempu, saj naj bi pekoča hrana pospešila izločanje hormonov kot je denimo serotonin, ki ublaži negativne posledice stresa.
