Tradicionalna turška kuhinja se je razvila pod okriljem otomanske dinastije, zanjo pa je značilna izredna raznolikost, ki je posledica geografskih značilnosti in vplivov Azije, Srednjega Vzhoda, Mediterana in Balkana. Osnovne sestavine domače kuhinje so meso (jagnjetina, govedina, perutnina), ribe, olivno olje, med, pšenica in zelenjava. V prvi vrsti so to jajčevci, ki jih pripravljajo na tisoč in en način (pečene v pečici, na žaru, ocvrte, pasirane, polnjene, v omakah, prilogah, juhah ...), priljubljeni pa so tudi paradižnik, paprike, bučke in kumare. Seveda ne gre brez obilice česna, pora in čebule, uporablja pa se tudi veliko leče, fižola, čičerike in drugih stročnic. Pomemben del tradicionalne kulinarike je tudi jogurt, ki ga dodajajo skoraj vsem jedem, tudi nekaterim slaščicam. 

Tipični obrok se navadno prične z juho, ki je lahko topla ali hladna, priljubljene pa so tudi hladne predjedi, ki jim pravijo meze. Le-te so zelo raznolike, od popečenih jajčevcev in majhnih polnjenih sarmic, do cacıkija, gosto tekoče solate, narejene iz kumaric, jogurta in mete. Glavni obrok je navadno zelo bogat in ga sestavljajo različne mesne in zelenjavne jedi, kot so kofte, sarme, dolme (nadevani listi vinske trte, recept je TUKAJ), pilaf, musaka, nadevani jajčevci (recept je TUKAJ) in manti (recept je TUKAJ), ročno izdelani “turški ravioli”, postreženi v česnovi jogurtovi omaki. Zraven sta pri glavnem obroku običajno prisotna še riž ali bulgur. Tipični turški obed se navadno zaključi s sladico, ki je praviloma zelo sladka. Na prvem mestu priljubljenosti je zagotovo baklava, narejena ali iz pistacij (recept TUKAJ) ali iz orehov (recept TUKAJ). Med mlečnimi sladicami so na mizi pogosto rižev pudingi in mlečni riž, priljubljeni sladici pa sta tudi halva in lokum.  

Turčija je pravi raj tudi za vse ljubitelje hitre hrane. Še zlasti Istanbul, kjer lahko skorajda na vsakem koraku naletimo na kakšno stojnico s hrano. Najbolj znani so kebabi, pri čemer je skoraj nemogoče našteti vse vrste in kombinacije, ki sestavljajo to priljubljeno jed. Beseda kebab v bistvu pomeni manjši kos mesa na žaru, döner kebab pa je tisti slavni kos mesa, ki se vrti na pokončni palici in ga postrežejo v kruhu ali jufki (dürüm). Priljubljena ulična hrana so tudi kofte (recept je TUKAJ) oziroma mesne kroglice, pečene na žaru ali kuhane, običajno narejene iz govedine ali jagnjetine, začimb, zelišč in čebule. Burek (börek), ki ga sicer poznamo z Balkana, je priljublje tudi v Turčiji, na voljo pa je z različnimi nadevi, kot so špinača, krompir, mleto meso, sir. Na skorajda vsakem vogalu lahko naletimo tudi na gozleme (gözleme) oziroma posebne palačinke, ki so navadno namazane s skuto, mesnim nadevom in začinjene z obilo zelišč, ter lahmacun (recept je TUKAJ), ploščato turško pico. Gre za zelo tanko razvaljano testo, premazano s pikantnim nadevom, pripravljenim iz mletega mesa, paradižnika, peteršilja, čilija in začimb. Lahmacun domačini navadno jedo tako, da nanj naložijo solato, ga pokapljajo z limoninim sokom in zvijejo v rolo.

Čeprav marsikdo zmotno misli, da je najbolj značilna turška pijača kava, je to v resnici čaj. Gre za pravi oziroma tudi t.i. črni čaj, ki raste na gričih ob črnomorski obali, pripravlja pa se tako, da se pusti stati v vodi dalj časa kot ostali črni čaji, zato naj bi imel poleg poživljajočega tudi pomirjajoči učinek. Postrežen je v majhnih steklenih skodelicah, pije se praktično povsod, zanimivo pa je, da se vedno postreže vroč, tudi takrat ko je zunaj 40 stopinj. Kava v Turčiji v resnici sploh ne raste, ampak je bila v 16. stoletju prinesena iz Etiopije. Turška kava tako v resnici ni kava iz Turčije, ampak gre za način priprave zmlete kave.