Štefani pečenka (recept TUKAJ) je različica mesne štruce, v katero so zavita trdo kuhana jajca. Njen izvor ni pojasnjen, prav tako ni povsem jasno, zakaj je poimenovana prav štefani. Vsekakor pa ni značilna samo za slovenski kulinarični prostor: pod enakim imenom jo poznajo tudi v bolgarski (rulo Stefani) in madžarski (Stefania szelet) kuhinji. Madžari, ki jo pripravljajo v modelu za potico, so pri recepturi najbolj specifični, saj predvidevajo polnilo iz treh trdo kuhanih jajc, s pomočjo katerih na sredini rezin naredijo okrasne bele in rumene obroče. Pri pripravi si pomagajo s telečjo ali svinjsko mrežico, na katero razporedijo mesno zmes in jajca ter tako poskrbijo, da bodo po zavijanju resnično ostala na sredini.

Mesna štruca (recept za klasično mesno štruco najdete TUKAJ) naj bi bila prvič omenjena že v rimski kuharski zbirki Apicius iz 5. stoletja našega štetja. Rimljani naj bi kruh zanjo namesto v mleku namakali v vinu, namesto drobno mletega mesa pa naj bi uporabljali mlete živalske možgane. Poleg začimb so v maso dodajali tudi oreščke, kar je bilo značilno tudi v poznejši srednjeveški Evropi, ko naj bi jo pripravljali v kombinaciji s sadjem, oreščki in sezonskimi začimbami. Ponekod so jo stregli kot toplo jed, zavito v slanino, drugod kot hladno, postreženo z omakami ali želatino. Tradicionalno naj bi sodobna mesna štruca sicer izvirala iz skandinavskega, nemškega in belgijskega teritorialnega področja, velja pa za tesno sorodnico nizozemskih mesnih kroglic. Že od samega začetka je torej nakazovala širino potenciala, ki ga ponuja za ustvarjanje novih jedi.

V daljni preteklosti so meso za pripravo mesne štruce morali sekljati ročno, pozneje so se uveljavili najprej ročni, nato še električni aparati za mletje mesa in močno olajšali delo ter pospešili proces priprave končne jedi. Tako ne čudi, da je ta izum močno povečal priljubljenost mesne štruce v gospodinjstvih na stari celini, od koder so jed v času preseljevanja ponesli tudi onstran Atlantika. Američanom naj bi jo predstavili nemški in danski priseljenci, ki so jo kot prvi stregli v pensilvanskih restavracijah iz sesekljanih ostankov mesa in koruznih otrobov. A največji prodor naj bi jed doživela v času Velike depresije, ko je na ameriških tleh vladala huda lakota. Mesna štruca je bila namreč idealen način za poceni domači obrok, saj so jo pripravljali iz cenenih vrst mesa in ostankov preteklih obrokov. Poleg začimb so ji dodajali žitarice, kruh ali sol, ki so povečali obseg štruce, tako da je zadostovala za več obrokov – prvič so jo jedli toplo, nato so z njo obložili rezine kruha.

Čeprav se je v sodobni ameriški kuhinji mesna štruca pojavila šele konec 19. stoletja, pa se je njena priljubljenost ohranila vse do danes. Američani jo promovirajo kot jed z nižjo vsebnostjo maščob in vrhunsko konsistenco, ki se znajde na menijih tako delavskih menz kot prestižnih restavracij. Tekom let so osnovni različici dodali številne omake in dodatke, ki naj bi štruco naredili bolj vlažno in sočno. Leta 2007 je bila mesna štruca po anketi podjetja Good Housekeeping sedma najljubša jed med ameriškim prebivalstvom.

Tudi na evropskih tleh je priljubljenost mesne štruce z leti (in zgodovinskimi dogodki) stalno naraščala. V času pomanjkanja med drugo svetovno vojno je bila ena glavnih specialitet gospodinjstev, saj so si z njo zagotovili zadostne količine hranljivih snovi po nizki ceni. Ko so začele zaloge mesa kopneti, se je uveljavila vegetarijanska različica štruce, ki je družinam pomagala uspešno prebroditi vojne dni, kljub velikemu pomanjkanju. V povojnem času, ko se je začelo gospodarstvo postavljati na noge in so se tudi ženske začele zaposlovati v vse večjem številu, je bil čas za nov val priljubljenosti mesne štruce – predvsem zaradi enostavne in hitre priprave ter vsestranske uporabnosti.

In vse to velja še danes! Mesna štruca praviloma ne zahteva dolgotrajne priprave in tako rekoč vedno uspe. Kljub temu ima skorajda vsaka gospodinja svoj recept, ki je bodisi družinska zapuščina ali prevzeta skrivnost kakšnega pomembnega kuharskega mojstra. Nekateri za pripravo uporabijo samo svinjsko, drugi zgolj goveje, tretji mešano mleto meso. Posamezni meso pred mešanjem prepražijo, določeni ga umesijo surovega. Eni mu nato dodajo v mleko namočen star kruh, drugi drobtine, tretji pa na koščke narezane sveže dišeče žemljice. Nekateri v maso umešajo še surovo jajce, na drobno narezano čebulo, česen in začimbe, drugi korenje, koruzo in kakšno drugo zelenjavo. Eni v štruco zavijejo trdo kuhana jajca, drugi jo pripravijo brez polnila. Nekateri skorjico med pečenjem ustvarjajo z večkratnim polivanjem z jušno osnovo ali maščobo, drugi tik pred koncem nanjo položijo nekaj rezin sira in ga zapečejo, tretji pa štruco kar zavijejo v testo.

Prav tako pa lahko navdih črpate tudi iz kuhinj po svetu, kjer je mesna štruca znana pod različnimi imeni in pripravljena z najrazličnejšimi polnili: od jajc in sira, pa vse do različnih vrst zelenjave. Najbolj podobno mesno štruco naši štefani pečenki (recept najdete TUKAJ) pripravljajo Madžari in Bolgari, ki so ji nadeli tudi enako ime. V Nemčiji se mesna štruca imenuje Hackbraten ali Faschierter Braten, jajčno polnilo pa je značilno zgolj v nekaterih regijah države. Trdo kuhana jajca kot polnilo so značilna tudi za grško rolo (Ρολό), judovsko klops in poljski pieczeń rzymska (rimska pečenka), kjer je mesna štruca pripravljena iz mletega svinskega in/ali govejega mesa, čebule ter česna. Romunska mesna štruca se imenuje drob in je v osnovi podobna naši štefani pečenki z eno pomembno razliko: vedno je pripravljena iz organov jagnjetine (ali mešanice organov jagnjetine ter svinjine ali teletine), trdo kuhano jajce v sredini pa je značilno zgolj za nekatere dele države.

Avstrijska različica mesne štruce se imenuje Faschierter Braten. Večinoma ni polnjena, temveč jo pred peko zavijejo v slanino. Še vročo običajno postrežejo s pire krompirjem, hladno pa z omako cumberland. Belgijska različica mesne štruce se imenuje vleesbrood v nizozemščini in pain de viande v francoščini. Običajno je postrežena topla, skupaj z različnimi prilogami, uživajo pa jo tudi kot hladno samostojno jed – na rezine narezano mesno štruco položijo na rezine kruha in jedo kot sendvič. Na Češkem mesni štruci pravijo sekaná (sesekljana). Nekateri jo napolnijo s trdo kuhanimi jajci, kumaricami ali dunajsko klobaso, drugi jo pripravijo brez polnila. V Italiji je mesna štruca imenovana polpettone in je lahko polnjena z jajci, slanino ali sirom. Britanska različica mesne štruce je pripravljena iz mletega svinjskega mesa in znana pod imenom haslet. Postrežena je lahko kot topla ali hladna jed.

Finci mesno štruco imenujejo lihamureke. V celoti temelji na osnovnem receptu za to jed. Edini uporabljeni začimbi sta sol in poper, polnilo pa ni običajno. Ponavadi jo postrežejo skupaj s pire krompirjem in rjavo omako. Švedska mesna štruca se imenuje köttfärslimpa in je običajno pripravljena iz mešanice mletega svinjskega ter govejega mesa. Postrežena je s kuhanim ali pire krompirjem, rjavo omako in brusnično marmelado. Nizozemska različica mesne štruce se imenuje gehaktbrood in jo uživajo kot toplo ali hladno jed. Poleg tega strežejo tudi mini različico štruce, ki jo imenujejo slavink. Danska mesna štruca se imenuje forloren hare ali farsbrød (kruh iz mletega mesa). Običajno je pripravljena iz mešanice mletega svinjskega in govejega mesa s trakovi slanine ali na kocke narezano slanino po vrhu. Postrežejo jo običajno s kuhanim ali pire krompirjem in rjavo omako, sladkano z ribezovo marmelado.

Libanonska mesna štruca se imenuje kibbeh, pripravljena pa je lahko iz mlete govedine ali jagnjetine, pomešane z bulgurjem. V nekaterih delih države jo oblikujejo v štruco in spečejo v pečici, v drugih pa jo uživajo pripravljeno kar iz surovega mesa. V turški kuhinji je mesna štruca znana kot dalyan köfte in je praviloma postežena z zelenjavo. Makedonski rolat je podoben perzijski in južnoazijski kofti. Mleto goveje meso je zvaljano v svaljke in pečeno do rjave barve. Postreženo je lahko z mešano zelenjavo in raznimi omakami.

Ameriška različica mesne štruce je običajno pripravljena s kakšno bolj ali manj pikantno omako ki jo pogosto dodajo še pred peko. Številni recepti narekujejo, da se po štruci prelije testeninska ali paradižnikova omaka, da se med peko oblikuje hrustljava skorja. Omako na osnovi paradižnika lahko nadomestijo s preprosto rjavo ali čebulno omako ali pločevinsko kremne gobove juhe, a sama priprava mesne štruce je v vseh različicah zelo podobna. Uporabijo lahko tudi omako za žar, paradižnikov kečap ali mešanico kečapa in gorčice. Prav tako je mesna štruca lahko dopolnjen s posebno omako, ki je sestavljena iz kečapa in rjavega sladkorja. Posebna različica jedi je pripravljena z glazuro iz pire krompirja, po vrhu katere polijejo manjšo količino masla in nato zlatorjavo zapečejo v pečici. Ameriška različica mesne štruce je običajno postrežena vroča kot del glavne jedi, a jo nekateri narezano ponudijo tudi kot hladno predjed in iz nje pripravijo obložene kruhke.

Znana na vseh kontinentih sveta

Čilenska mesna štruca je znana pod imenoma Asado Aleman (nemško praženo meso). Predstavlja jedro kulinarične ponudbe v južnem Čilu, še posebej na območjih, na katera so močno vplivali prihodi nemških priseljencev v 18. in 19. stoletju. Najpogostejši sodobni recept vključuje mleto goveje meso, korenje, klobase, kuhana jajca in krušne drobtine, pečena je v pečici in običajno postrežena s krompirjevim pirejem ali rižem. Portoriška kuhinja mesno štruco imenuje albondigón. Pripravljena je iz mletega svinjskega, govejega in puranjega mesa, omake worcestershire, mleka, kečapa, krompirja, rdečega fižola, drobtin, peteršilja in s trdo kuhanim jajcem v sredini. Na Kubi mesni štruci pravijo pulpeta. Sestavljata jo mleta govedina ter mleta slanina, prav tako pa je tudi tam štruca polnjena s trdo kunamimi jajci in kuhana na štedilniku. V Mehiki je mesna štruca znana pod imenom albondigón in je veliko manjša kot tista, ki jo poznamo pri nas, v Argentini pa je običajno poimenovana pan de carne in praviloma polnjena s slanino, sirom in korenjem (ali kakšno drugo vrsto zelenjave).

Tudi v Južnoafriški republiki je mesna štruca ena izmed najbolj priljubljenih jedi, še posebej različica bobotie. Hrana v tej državi se sicer od regije do regije močno razlikuje, tako da je bobotie značilna predvsem za območja okrog Cape Towna in vzhodno od njega, a je skozi stoletja postala priljubljena tudi v drugih delih države, tako da jo nekateri štejejo kar za enotno južnoafriško tradicionalno jed. Posebnost te mesne štruce je, da je rahlo sladka, začinjena s curryjem, suhimi marelicami in mandlji, po vrhu pa okrašena s stepenim jajcem in prelivom iz mleka, kombinacije, ki med peko ustvari tako imenovano jajčno srajčico. V Južno Afriko je jed prišla pred več stoletji iz vzhodne Indije in postala ena izmed najbolj značilnih jedi Cape Towna ter malajske skupnosti.

Velikonočna pojedina po veliki noči

Kot lahko vidimo, mesna štruca torej resnično ponuja neskončno kulinaričnih možnosti in z nekaj iznajdljivosti lahko za pripravo okusne domače štefani pečenke porabimo vse, kar je ostalo od velikonočne pojedine: na koščke narezano šunko, trdo kuhana jajca in velikonočni kruh, namočen v mleko. Kot prilogo ji lahko dodamo hrenovo omako, za sladico pa se posladkamo še z morebitnimi ostanki domače orehove ali potratne potice.