Prvotna domovina origana je območje Sredozemlja in zahodne Azije. Prvi so origano uporabljali Grki. Imenovali so ga Orosganos, kar pomeni gorsko veselje. Danes ga v naravi in na vrtovih najdemo na območju s sredozemskih podnebjem. Zelo dobro uspeva na apnenčastih in suhih tleh. V kulinariki ga uporabljajo že po celem svetu.
Pri tej rastlini velikokrat pride do zmede, saj ji nekateri pravijo tudi majaron, le redko kdo pa ti dve rastlini razlikuje. Do zmešnjave pride predvsem zato, ker so majaron ne dolgo tega botaniki premestili iz rodu Origanum v samostojen rod Majorana. Zmeda pa se ne pojavlja le pri botanični razvrstitvi, ampak tudi v kulinariki, saj kuharji dosledno uporabljajo ime origano, botaniki pa imajo raje ime dobra misel.
Okus in vonj:
V osnovi je okus origana in majarona pretežno topel, rahlo oster in grenak, čutiti pa je tudi priokus kafre. Vendar pa ima majaron poleg osnovnega okusa še pridih sladke in nežne pikantnosti. Origano ima za razliko od majarona bolj grob in poprast okus, v njegovem okusu pa je zaznati tudi okus po limonah. Rastline, ki rastejo v toplejših krajih, imajo močnejši okus kot tiste, ki jih najdemo v hladnejših krajih.
Kaj uporabljamo?
Pri origanu in majaronu uporabljamo liste in socvetja.
Navadna dobra misel ali navadni origano (Origanum vulgare):
Ima rdeče, rahlo lesnate listne peclje, lepo zelene in po spodnji ploskvi dlakave liste. Cvetovi so bele ali modrikasto vijolične barve. Okus je bolj poprast in oster. Uporablja se kot glavna sestavina pri picah in nekaterih drugih paradižnikovih jedeh.
Kretski origano (Origanum dictamnus):
Pravijo mu tudi hmeljski majaron. V naravi raste le na Kreti in v južnih delih Grčije. Je nižje rasti, njegovi listi pa so precej kosmati in debeli. Zaradi svojega okusa se najbolj prilegajo na žaru pečenim ribam.
Ciprski origano (Origanum onites):
Pravijo mu tudi sicilijanski majaron, čeprav ga na Siciliji sploh ne najdemo. Uspeva namreč v Grčiji in Mali Aziji. Je majhen pritlikav grmiček s svetlo zelenimi ozkimi listi. Njegov vonj in okus sta bolj sladkasta in ne tako pikantna.
Zlatolistni origano (Origanum vulgare 'Aureum'):
Je ljubka majhna rastlinica, ki s svojimi gostimi listi povsem pokrije tla. Uporabljamo ga kot navadni origano, vendar pa ima precej blag okus in vonj.
Sirski origano (Origanum syriacum):
To vrsto origana najdemo predvsem na Bližnjem vzhodu. Gojijo ga izključno za kuhinjsko rabo, saj ima oster vonj, ki je mešanica vonjev timijana, majarona in origana, vendar pa je še bolj močan. Tudi njegov okus je močan. Imenujejo ga tudi turški timijan ali zatar.
Kje ga kupimo in kako ga hranimo?
Sveže rastline majarona in origana najdemo na tržnicah ali v zeliščnih vrtnarijah. Shranimo ga tako, da potrgamo vejice skupaj s cvetnimi popki in listi. Stebla nato povežemo v zeliščne šopke, ki jih obesimo v suh zračen prostor. Suhe liste in cvetke potrgamo z vejic in jih zdrobimo. Tako pripravljeno zelišče shranimo v tesno zaprti posodi. V trgovinah lahko kupimo že posušen origano. Posušeno zelišče je uporabno največ eno leto.
V katerih jedeh ga uporabljamo?
Origano je nujno potrebna sestavina pri pripravi številnih dobrih italijanskih jedi, predvsem omak in polivk za testenine. Uporabljajo pa ga tudi kot glavno začimbo pri picah in pečeni zelenjavi. Tudi Grki ne morejo brez origana. Nepogrešljiv je v značilni grški jedi suvlaki, številnih ribjih jedeh in mešanih solatah.
Najbolje se prilega jedem z artičokami, bučami in bučkami, cvetačo, čebulo, divjačino, fižolom, gobami, jagnjetino, jajci, jajčevci, korenjem, krompirjem, mlado koruzo, perutnino, ribami in morskimi sadeži ter različnimi siri.
Posušen origano ima močnejši okus in vonj kot pa svež, zato se ga po večini uporablja suhega.
Predstavljamo vam nekaj jedi, ki jim za odličen okus dodamo origano:
- Dagnje na buzaro
- Sončna pica
- Ossobuco
- Chimichurri
- Gurmanski sir z zelišči
- Polnjeni lignji
V katere jedi pa vi dodajate origano? Zaupajte nam na naši facebook strani. To lahko storite s klikom na
