V starih časih so se ljudje zelo veselili kolin, saj so se ob tej priložnosti najedli mesa, ki nekdaj ni bilo vsak dan na krožniku. Praznik kolin, t.i. furež ali koljereja, na kmetih še danes poleg trgatve velja za enega izmed največjih praznikov. Na dan, ki ga določijo za zakol prašiča, se na kmetiji običajno zbere množica ljudi. Hkrati je to tudi dogodek, ki povezuje vso družino, saj morajo za delo poprijeti prav vsi družinski člani. Tudi otroci so se včasih veselili kolin. Prašiča so držali za rep, saj bi sicer bi po starem verovanju lahko ušel.
Četudi koline nimajo točno določenega datuma, je najprimernejši čas zanje hladna pozna jesen ali pa zima. V hladnih dneh, se meso tudi težje pokvari.
Da koline potekajo tako, kot je treba, je potrebno vse pripraviti že dan pred zakolom. Prašiča se dan pred zakolom ne hrani, da se v njem ne nabere preveč odpadnih snovi. Včasih je prašiča veterinar pregledal le pred zakolom, dandanes pa je veterinar prisoten tudi med zakolom, zato, da poskrbi, da žival čim manj trpi. Na dan kolin je treba vstati zelo zgodaj in pripraviti krop, začimbe in vse ostale potrebne pripomočke.
Slovenska posebnost so znane mesne kranjske klobase. Naredijo jih tako, da svinjsko meso dobro zmeljejo, solijo in poprajo, dodajo nekaj domače slanine (špeha) ter primešajo česnov sok. Maso dobro premešajo, nadevajo v posebno brizgalko in nato meso nabrizgajo v čreva. Poleg kranjske klobase je za Slovenijo, zlasti na Gorenjskem in v Savinjski dolini, značilen tudi želodec. Ne smemo pa pozabiti tudi na jetrne klobase in vsem poznano zaseko. Zaseko naredijo tako, da prekajeno ali svežo slanino sesekljajo in zmeljejo. Masi dodajo česen in sol po okusu. Maso nadevajo v posodice in prelijejo s stopljeno mastjo. Ponekod po Sloveniji v zaseko dodajo še suho klobaso ali drugo prekajeno meso.
Kaj jesti ob kolinah?
Na dan kolin gospodinje pripravijo nekaj za pod zob, da ljudje, ki pomagajo pri zakolu, ne bi bili lačni. Med delom so na mizi vedno na voljo domača potica, piškoti, vino in voda. Po končanem delu se vsi zberejo za mizo, na katero gospodinje prinesejo sveža pražena svinjska jetrca in pražen krompir. Ponekod iz mesa sveže zaklanega prašiča naredijo pravo pojedino. Tako goste pogostijo s svinjsko pečenko, pečenim krompirjem, repo z ocvirki, dušenim sladkim zeljem in drugimi dobrotami.
Včasih, ko so meso jedli le ob večjih praznikih, je bil vsak kos mesa namenjen za določen dan v letu, npr. za veliko noč šunka, za pusta spodnja čeljust itd. Na Dolenjskem pa so za svinjo imeli rek: »Vsak údek ima svoj gudek«, kar pomeni da ima vsak prašiček svoj god. V skladu s tem pregovorom, so imeli na Dolenjskem ob vsakem prazniku ali večjem dogodku na mizi svinjsko meso.
Ne glede na to, ali se kolin udeležujemo ali ne, so del slovenske tradicije. Zagotovo pa se jih veselimo, saj vemo, da bomo potem dobro jedli.
Pa vi? Ste že bili kdaj deležni kolin? Kako ste pri vas opravili z zakolom? Pridružite se nam na Facebooku in poročajte! To lahko storite s klikom na
