Če se prebivalci drugih delov Slovenije zjutraj odpravijo v trgovino po hleb kruha, gredo Prekmurci skoraj zagotovo po kolač vrtanka ali pereca. Brez skrbi, tudi to je kruh, le da je njegova priprava nekoliko bolj zapletena, posledično pa je končni izdelek tudi vizualno precej atraktiven. V starih časih so ga uporabljali za izkazovanje ljubezni, danes pa ga pripravljajo predvsem v prazničnem času in ga podarijo tudi kot darilo. Z njim pogosto postrežejo na gostijah, javnih prireditvah, pogostitvah in drugih prazničnih dneh.

Zgodovinski viri pravijo, da človeštvo pozna kruh že več kot pet tisoč let in predstavlja simbol našega preživetja. V slovenskem prostoru, še posebej v Pomurju, je imel kruh vselej posebno mesto, saj je veljal za predmet posebnega spoštovanja, simbol blaginje, vsakdanjih in prazničnih ritualov. Zlasti med kmečkim življenjem se nanj nanašajo številne stalne navade in verovanja, kar dokazuje njegov izjemen pomen. Nekoč so pravili, da se prvega spečenega hlebca ne sme rezati, ker bi sicer vsi nadaljnji hlebci imeli pretrde skorje.

Funkcija kruha je v največji meri skozi zgodovino prav praznična. Srečamo ga kot sestavni del obredov od rojstva pa do smrti. V svetu stare, predkrščanske vere, hlebec sam po sebi simbolizira sonce. V starih obredjih je kruh stalnica, ki simbolizira tudi obilje in rodovitnost. Že v virih iz 12. stoletja, ko so v čast starodavnih bogov izvajali različna obredja rodovitnosti ali povezana z vedeževanjem, srečamo krušne hlebce in pogače. Ljudje so verjeli v čarobnost kruha. Zanje je pomenil svetost in merilo vsega dobrega. Pomeni preživetje, pomeni življenje. Zato poznamo mnogo rekov, ki poudarjajo pomembnost kruha kot npr.: priti do kruha, biti kruha sit, kruh je božji dar itn.

► Preberite še: Stara prekmurska jed, ki se pripravi za 1. novembra

A prekmurski kruh je bil zaradi pomanjkanja in revščine nekoč zelo slab, saj so ga pripravljali iz vsega, kar je zraslo: ovsa, koruze, ajde, ječmena, v slabših letinah tudi iz lanene glavine in koruznih storžev. Pšenico in rž so, tudi če so ju pridelali, raje prodali, da so si lahko kupili obleko in plačali dajatve državi. V času dobre letine ter v poznejših letih so si ljudje že lahko privoščili kvalitetnejšo moko, zato so začeli kruh pripravljati tudi iz mešanice ržene in bele moke, šele v 20. stoletju pa srečamo tudi prvi povsem beli kruh, ki je v Prekmurju dobil ime vrtanek.

Pripravite si lahko tudi kopico drugih prekmurskih dobrot:
♦ bujta repa
♦ prekmurska gibanica
♦ bograč
♦ krompirjev langaš

Vrtanek (tudi vrtanj) je značilen obredni kruh, ki je najbolj razširjen v Prekmurju, poznajo pa ga tudi v Beli krajini in ponekod na Dolenjskem. V protestantskem vizitacijskem zapisniku iz leta 1627 piše, da so župljani darovali predikatorju ob krstu in poroki tudi okrogel kruh iz pšenice, imenovan vrtanik. Podobno opisuje to vrsto obrednega kruha tudi vizitacijski zapisnik iz leta 1698, in sicer kot torto panis, kar v latinščini pomeni okrogel zavit oziroma spleten kruh. Oblika gladkega ali pletenega okroglega pšeničnega vrtanka je arhaična. Vrtanik v preteklosti ni bil vsakdanja jed, saj so ga pekli le ob praznikih, družinskih slovesnostih in ob večjih kmečkih opravilih. Pogosto je bil samostojna jed, kot pogača ali namazan z mastjo ali zaseko.

Vrtanke so delili po ličkanju koruze, pekli so jih ob kolinah, porokah in drugih praznovanjih. Bili so značilna vrsta kruha ob zaroki in ob povabilih na poroko. Veljalo je tudi posebno pravilo, ko je šel ženin po nevesto: ta ga je morala gledati skozi vrtanek in ga opaziti prej, kot je on opazil njo, saj bo le tako imela nekaj moči nad njim. Na poročno gostijo je botra ali teta prinesla vrtanek kot darilo ženinu in nevesti ter jima s tem prinesla želje po lepi prihodnosti.

Danes je vrtanek splošno darilo in vrsta prazničnega kruha. Pogosto postrežejo z njim tudi na najrazličnejših javnih prireditvah, pogostitvah in sprejemih. Gladek vrtanek naredijo tako, da zamesijo testo in ga oblikujejo v hlebec. Ko ta vzhaja, naredijo v sredini hlebca luknjo, sklenejo skoznjo roki in vrtijo testo toliko časa, da dobijo lep, gladko oblikovan kolač. Bolj značilna je seveda pletena oblika vrtanka. Vrtanke pred peko nekateri potresejo tudi s koruzno moko, obvezno pa jih premažejo s stepenim jajcem. Na Goričkem so jih nekoč premazali z lanenim oljem in potresli z bučnimi in drugimi semeni.

► Preberite še: Kruh, ki prinaša srečo v zakonu

Kako pripraviti pravi prekmurski vrtanek?

Tradicionalno se vrtanek pripravlja v krušni peči, a ker večina ljudi tega bogastva nima (več), je priprava mogoča tudi v navadni pečici. Prekmurske gospodinje znajo povedati, da je segrevanje oziroma kurjenje kmečke peči za pripravo različnih vrst kruha prava umetnost in da je potrebno za vsako vrsto kruha, ki ga želite pripraviti, izbrati drugačno vrsto drv, različna je tudi dolžina segrevanja in pa sama priprava peči. Najbolje je baje uporabiti bukova drva, ki naj bi dajala najboljšo toploto. Seveda pa je treba vedeti, koliko jih je treba zakuriti, da bo nastalo dovolj žerjavice in se bo peč optimalno segrela. Žerjavico je potrebno poravnati po celotni peči in počakati, da ogenj zamre. Nato je treba del te žerjavice z železno grebljo odstraniti v železno vedro, ostanek pa spraviti na kup na notranjo stran pred vrata peči, da ščiti toploto v peči. Z omelom, na katerem je privezana mokra krpa, je treba nato peč počistiti in tako je pripravljena za peko.

V večjo skledo presejemo gladko belo moko (okrog 500 gramov za en kolač), naredimo v sredini jamico, vanjo nadrobimo  kvas in dodamo sladkor ter prilijemo toplo mleko. Z vilico nežno malo premešamo in pustimo stati par minut, da kvas naredi svoje. Nato dodamo mleko, sladkor in maslo ter zamesimo testo. Masti ne razpuščamo, temveč jo nekaj časa pustimo na sobni temperaturi, prav tako tudi jajca. Testo nato mesimo tako dolgo, dokler se popolnoma ne loči od rok in sklede in postane kompaktno. Potem ga pokrijemo s krpo in pustimo vzhajati na toplem toliko časa, da se prostornina testa podvoji (približno eno uro).

Vzhajano testo nato zvrnemo na pomokano delovno površino in ga še enkrat dobro pregnetemo in razdelimo na tri dele. Vsak del posebej rahlo pregnetite in z dlanmi oblikujemo v približno 70 cm dolge svaljke, iz katerih nato spletemo kito, tako da zunanji svaljek izmenično dajemo v sredino. Ko je pletenica spletena, jo je treba samo še povezati v venček, kar naredimo s povezovanjem koncev obeh strani svaljkov. Nič hudega, če pri tem nismo preveč spretni in natančni – pomembno je, da se vsi krajci testa na koncu držijo skupaj in da je vrtanek oblikovan v venček.