V hladnih zimskih dneh ga ni boljšega od slastnih jedi na žlico, ki nam jih v Sloveniji ne manjka. Gre za enolončnice oziroma neke vrste goste in hranljive juhe, ki predstavljajo idealno kombinacijo ogljikovih hidratov, beljakovin, vitaminov in rudnin. Navadno se postrežejo kot samostojne jedi, s kosom domačega kruha, privoščite pa si jih lahko za malico, kosilo ali večerjo. Tako se lahko ogrejete in okrepčate z joto, segedin golažem, ričetom, raznimi obarami, borščem, enolončnicami iz različnih vrst mesa in zelenjave, bogračem in številnimi drugimi slastnimi gostimi juhami.
Ena najbolj priljubljenih tradicionalnih domačih jedi na žlico je prav gotovo jota (recept je TUKAJ), ki se prileže tako v hladnih kot tudi poletnih dneh, ko jo lahko postrežete ohlajeno. Gre za jed, katere izvor ni popolnoma znan. Po večini navedb izhaja s Krasa in iz Furlanije, od koder naj bi se postopoma razširila na Primorsko, Goriško, sčasoma po vsej Sloveniji in celo preko njenih meja. Ime izvira iz furlanske besede 'jote', ta pa naj bi izvirala iz galske besede za juho – 'iutta'. Po navedbah nekaterih avtorjev naj bi jo v naše kraje prinesla prav galska oziroma keltska plemena, ki so imela veliko znanja s področja fermentacije in so nam pokazala, kako se kisata repa in zelje. Ker krompirja takrat še niso poznali, so uporabljali ješprenj, ki so ga kuhali skupaj s fižolom, saj sta imela približno enak čas kuhanja.
Včasih so jo pripravljali v enem loncu
Čeprav danes velja, da se sestavine za joto pripravljajo v ločenih loncih in se na koncu zmešajo skupaj in na hitro pokuhajo, včasih ni bilo tako. V domovih je namreč vladala revščina in gospodinje so imele običajno za kuhanje na voljo le en veliki lonec, v katerem so pripravljale jedi za celotno družino. Ker kuhanje običajno ni bilo njihova edina naloga, so zjutraj v lonec najprej stresle fižol, ki so ga namakale čez noč in ga pristavile na ogenj. Čez dobro uro so mu dodale še krompir in nekaj pesti surovega kislega zelja ali repe. V kozici so na masti prepražile čebulo in česen, čez to posule žlico moke in s pripravljeno zabelo prelile jed, ki se je delala v koncu. Nato so jo pustile mirno vreti, da se je zelje nekoliko zmehčalo in so se okusi prepojili. Pripravljeno jed so nato ponudile družini. Običajno so pripravile dovolj jote za dva ali tri dni – bila je namreč zima, zato ni bilo bojazni, da bi se jed pokvarila.
Po prvi svetovni vojni se je na Tržaškem področju udomačila tudi brezmesna jota, verjetno zaradi pomanjkanja mesa v času vojne. Recept za joto s kislo repo brez mesa vam je na voljo TUKAJ. To jed lahko zabelimo s slanino in česnom ali vsaj s prežganjem. V zadnjem času se kot dodatek joti uporablja tudi kumina, najverjetneje po vzoru tirolske kuhinje. Istrska jota pa se po navadi pripravlja brez krompirja in z njo postreže ob beli ali rumeni polenti. Kako se pripravi primorska jota, pa si lahko preberete TUKAJ.
Osnovne sestavine te okusne enolončnice so kisla repa ali kislo zelje, suha slanina, krompir, fižol, lovorov list, česen, poper in sol. Seveda se sestavine in način priprave jote med kraji nekoliko razlikujejo, veliko je lahko odvisno tudi od letnega časa, v katerem jo pripravljate. A čeprav se zdi, da pravi recept za pravo domačo joto poznajo le naše babice in da resnično dobro različico te jedi danes dobite le še v gorskih kočah, je resnica daleč od tega. Joto lahko pripravi vsak, tudi kuhalnice nevešč kuhar – če le upošteva nekaj zlatih pravil kuhanja enolončnic.
Med kuhanjem fižola v kozico stresemo kislo zelje ter mu dodamo lovorjev list, sol in nekaj zrn črnega popra. Prilijemo malo vode in kuhamo slabo uro, da se zelje zmehča. Kuhano zelje nato odcedimo, vendar si prihranite nekaj žlic kisle tekočine, v kateri se je kuhalo. Namesto zelja lahko uporabimo tudi kislo repo, ki jo, če je prekisla, speremo pod tekočo vodo, stresemo v lonec, zalijemo z vodo in dodamo nekaj brinovih jagod, poprovih zrn in sesekljanega ali strtega česna ter jo nato skuhamo do mehkega. Ne glede na to, ali uporabimo kislo zelje ali repo, za pripravo prave tradicionalne jote potrebujemo tudi krompir, ki ga olupimo, operemo in zrežemo na manjše koščke, ki jih približno 15 minut kuhamo v osoljeni vodi. Kuhan krompir odcedimo in pri tem prihranimo tekočino, v kateri se je kuhal.
V kozici medtem zavremo vodo, dodamo klobase in jih kuhamo 15 minut. Nato jih zrežemo na kolobarje in dodamo v ponev, v kateri smo na malo masti ali olja popražili čebulo. Tej lahko ob koncu praženja dodate tudi nekaj mlete rdeče paprike. Vse skupaj nato potresemo z moko, dodamo sesekljan česen ter dobro premešamo, nato pa mešanico dodamo že kuhani joti. Vse skupaj pustite na ognju še par minut, nato pa odstavimo in postrežemo.
Pri pripravi primorske jote uporabimo manj fižola, krompir pa skuhamo skupaj s česnom. Ko sta fižol in krompir kuhana in odcejena, ju damo v isti lonec, grobo pretlačimo, nato pa dodamo zelje z nekaj tekočine, v kateri se je kuhalo. Namesto klobase joti dodamo v ponvi segrete ocvirke ter vse skupaj pustimo na ognju še približno 10 minut, da se okusi povežejo. Pri joti na svoj račun zlahka pridejo tudi vegetarijanci in tisti, ki se mesu raje izognejo – pri pripravi enostavno izpustijo klobaso ali ocvirke, saj je tudi brez teh sestavin ta hranljiva jed na žlico naravnost božanskega okusa.
