Stopnja samooskrbe s hrano se v Sloveniji iz leta v leto zmanjšuje. Podatki Statističnega urada (SURS) za leto 2011 tako pričajo predvsem o nizki stopnji samooskrbe z zelenjavo (37 odstotkov) in krompirjem (63 odstotkov), medtem ko je ta pri mesu in jajcih v povprečju več kot 80 odstotna. Hrana postaja strateška dobrina, zagotavljanje samooskrbe v Slovenji pa je izziv in cilj kmetijske politike. Pomembno je, da se na vseh ravneh trudimo povečevati samooskrbo, saj pogoje v Sloveniji imamo, pridelovalce pa tudi.
Uvoženo sadje in zelenjava se obira in pobira, ko še ni dozorelo, nato pa do prodajnih polic prepotuje več tisoč kilometrov. Proces zorenja poteka umetno kar med prevozom in skladiščenjem v zaprtih transportnih zabojnikih. Lokalni pridelki pa so pobrani in obrani v času zrelosti zgolj v dnevu ali dveh pred prodajo in v hitrem času dostavljeni do prodajnih polic. Zaradi primerne dozorelosti ima hrana lokalnega izvora višjo biološko vrednost in je bolj okusna, zaradi krajše poti od pridelovalca do potrošnika pa imajo taka živila tudi višjo hranilno vrednost. Hranilna vrednost plodu namreč začne padati, ko je plod odrezan od svojega vira hrane in vode ter mora zaradi tega začeti uporabljati lastne zaloge. Raziskave so pokazale, da se z daljšanjem verige od pridelovalca do potrošnika drastično zmanjša vsebnost vitamina C v sadju in zelenjavi, prav tako se zmanjšajo tudi vrednosti vitaminov A, B in E.
Prednost lokalnih pridelkov je tudi v tem, da vsebujejo manj zdravju škodljivih snovi kot uvoženi pridelki, ki so dodatno obdelani z različnimi kemičnimi sredstvi, ki ohranjajo njihovo kakovost in svežino. Še zlasti nevarni so pesticidi, ki lahko privedejo do hormonskega neravnovesja. Slovenska zelenjava je namreč podvržena celo strožjim pravilom pridelave kot zelenjava iz Evropske unije, zato ustreza tudi nekoliko višjim standardom kakovosti. Poleg integrirane pridelave se v Sloveniji vedno bolj uveljavlja tudi ekološko kmetijstvo, ki poudarja kmetovanje v sožitju z naravo.
3. Manjše onesnaževanje okolja
Proizvodnja in distribucija hrane sta že dolgo znani kot eden izmed glavnih virov toplogrednih plinov in drugih emisij v okolju. Dolgi transporti živil namreč prispevajo k povečani porabi fosilnih goriv, hrupu in onesnaženju zraka ter povečani uporabi embalaže. Po mnenju mnogih okoljevarstvenih zagovornikov bi se s krajšanjem distribucijske poti hrane veliko pripomoglo k zmanjšanju onesnaženosti okolja.
4. Širši družbeni pomen
Poleg kakovostnejših živil ima lokalna pridelava tudi širši družbeni pomen. Z večanjem obsega potrošnje lokalnih pridelkov in proizvodov se ustvarjajo nova delovna mesta in tako se omogoča preživetje vsem v agroživilski verigi. Poleg tega spodbujanje lokalne pridelave tudi pomembno vpliva na ohranitev in razvoj podeželja ter skladen regionalen razvoj.
Z nakupom lokalnih izdelkov pa potrošnik ne nazadnje tudi neposredno podpre lokalnega kmeta in poskrbi, da bodo kmetije v naši skupnosti obstajale tudi v prihodnosti. In tako bodo imeli prihodnji rodovi še vedno dostop do obilja polnovredne, sveže in s hranili polne lokalne hrane.
