Gričevnato dolenjsko pokrajino pokrivajo nešteti vinogradi z zidanicami, v katerih vam bodo domačini z veseljem postregli kozarec domačega cvička. Osrednjo točko pokrajine predstavlja reka Krka s svojimi pritoki, ob katerih so nanizane vasice in mesta, med katerimi je največje Novo mesto, ki zato upravičeno velja za gospodarsko in kulturno središče pokrajine. Sicer Dolenjska geografsko gledano sega od Ljubljanske kotline do meje s Hrvaško (Gorjanci). Na vzhodu meji na Savo, na zahodu pa sega do Blok in Kolpe. V širšem smislu k temu delu Slovenije prištevamo še Belo krajino, gričevnat svet ob Temenici in Mirni, Suho krajino in Kočevsko z Dobrepoljskim, Ribniškim ter Kočevskim poljem.

Poletna toplota je že od nekdaj ugajala vinski trti, ki so jo Dolenjci zelo zgodaj začeli saditi po prisojnih gričih in bregovih. Med njimi kot posebnež vsekakor izstopa cviček, ki je edino vino v Evropi z manj kot 10-odstotnim deležem alkohola in številnimi pozitivnimi učinki na telo; med drugim naj bi zniževal krvni tlak, topil maščobe, pospeševal krvni obtok ter pomagal pri težavah z nespečnostjo. Postreči bi ga morali ohlajenega na 12 do 14 stopinj Celzija v kozarce za rdeče vino, čeprav ga pridelujejo tako iz rdečih kot belih sort grozdja. Ni mešanica, temveč zvrst vina, sestavljena iz obveznih in dovoljenih sort grozdja; večinoma žametne črnine, kraljevine, modre frankinje ter laškega rizlinga.

Ta zvrst vina naj pravzaprav sploh ne bi bila občutno bolj kisla kot ostala vina; kiselkast pridih naj bi mu dajale nižje vrednosti drugih snovi, ki poleg kislin tvorijo njegovo strukturo. Cviček je primeren za vsak letni čas, še posebej priljubljen pa je pozno jeseni, ob krožniku prekajene svinjske krače (recept vam je na voljo TUKAJ), kislega zelja (recept si lahko preberete TUKAJ) in krvavic (recept najdete TUKAJ) ali tipičnih dolenjskih ocvirkovih štrukljev. Velja za lahkotno vino, ki ga obvezno pijemo ob glavni jedi in ga lahko zaradi nižje vsebnosti alkohola spijemo tudi kakšen kozarec več. Pohvali se z lastnim vinskim konzorcijem, cvičkovima kraljem in princeso ter mnogimi prireditvami, kot sta Cvičkarija in Teden cvička. A to edinstveno vino je uporabno tudi v kulinarične namene: z njim lahko začinite mnogokatero dolenjsko enolončnico ali obaro, v njem skuhate suho klobaso ali pa naredite liker in marmelado.

Dolenjska zaradi svoje lege velja za eno najbolj raznovrstnih kulinaričnih regij v Sloveniji, saj so imele nanjo v preteklosti močan vpliv tako italijanska, kot tudi madžarska in balkanska kuhinja. Na tem koncu naše deželice so ljudje že od nekdaj prisegali na naravno, lokalno in predvsem sezonsko hrano. To pomeni, da se je na mizi znašlo tisto, kar je v določenem letnem času raslo v lokalnem okolju. A čeprav je Dolenjska pokrajina z največ gradovi v našem prostoru, nikakor ne moremo govoriti, da se je tu že od nekdaj grajsko in bogato jedlo. Prav nasprotno: nekoč je bila večina jedi pripravljena iz doma pridelanih poljščin in živali, ki so jih ulovili v gozdovih ali potokih. Moški so se z lova velikokrat vrnili s polhi, ki so jih gospodinje spekle ali posušile za zimo, ter ribami, žabami in raki, ki so jih nalovili v Krki ter njenih pritokih. Pisni viri omenjajo čas velike lakote okrog leta 1529, ko ljudje na podeželju niti za velik noč za hrano niso imeli drugega kot repne olupke. Iz njih so naredili znano jed alelujo, ki se še danes pripravlja na veliki petek, ko imajo katoliki strogi post. 

V času pomanjkanja so ljudi pred umiranjem od lakote reševali naravni viri, ki jih tu ne manjka. Zato so bile (in so še) na tradicionalnem dolenjskem jedilniku pogosto sestavine, nabrane v okoliških gozdovih, na travnikih ali domačih vrtovih. Sezonsko so ljudje od nekdaj nabirali čemaž, jurčke, lisičke in ostale užitne gobe. Med zelišči je kraljeval peteršilj, na vrtu pa nista smela manjkati tudi hren in pelin. Nepogrešljiva sestavina iz narave je bil tudi pehtran, ki so ga uporabljali zlasti za pogače, gabez so namočili v žganje in ga uporabljali kot zdravilo, iz žajblja, kamilic in janeža pa so pripravljali čaje. V sadovnjakih so prevladovale stare sorte jabolk, hrušk, češenj in sliv, iz katerih so pripravljali marmelade in sokove.

Posebno poglavje v dolenjski kulinariki vsekakor predstavljajo štruklji, ki jih poznamo že več stoletij. Prvi zapisi o tej jedi segajo v leto 1589, ko je bil zapisan prvi recept za pehtranove štruklje (recept vam je na voljo TUKAJ). Velik ljubitelj te specialitete in ostalih dolenjskih jedi je bil tudi pisatelj in etnolog Janez Trdina, ki je v svojem delu Podobe prednikov iz leta 1870 zapisal: »Tod silna je potrata, o vsakem večem delu in godišču morajo biti štruklji, smetanovi ali špehovi, tudi potice in meso se vsaki čas žro. Baba speče potico, vtakne v njo zabele za celi teden dostatne, gre v nagrad in tu se vse poje z gosti, družina pa potem nezabeljene jedi uživa.« In štruklji so bili dejansko nekoč nepogrešljiv del vsakdana; na mizi so se znašli ob vseh družinskih praznikih, ob koncu žetve mlačve in drugih skupinskih delih.

Že od nekdaj je bil na Dolenjskem izjemno priljubljen matevž (recept za odlično jed z matevžem najdete TUKAJ) oziroma 'mavta' ali 'medved', kot mu pravijo nekateri – okusna zabeljena pretlačena jed iz kuhanega krompirja in fižola, ki jo lahko ponudimo kot prilogo mesnim jedem ali samostojno jed z dušenim zeljem. Zabelimo ga lahko z ocvirki in obložimo z narezanim mesom; če želimo, ga lahko potresemo tudi z nastrganim hrenom ali pa hren okisamo in ponudimo posebej. Fižol je bil sicer na tem področju uveljavljen že v 17. stoletju, dve stoletji pozneje so začeli pridelovati lastno sorto, imenovano ribničan, zato je marsikatera fižolova juha (recept zanjo vam je na voljo TUKAJ) ali jed v tej pokrajini še danes poimenovana po njej. Nič manj priljubljene niso razne obare in zelenjavne enolončnice, ki jih v teh krajih imenujejo 'pristava' ali 'šara' – čušpajz, podgurska pristavljenka ...

Ali Martinova gos res izhaja iz Dolenjske?

Posebnost dolenjske kuhinje so tudi žlinkrofi, ki so bili včasih obvezna jed na ženitovanjskih pojedinah, danes pa jih lahko zakuhamo v juho, jih ponudimo kot prilogo ali celo kot samostojno jed. Prava dolenjska specialiteta so tudi prosena, ječmenova in ajdova kaša ter dobri stari žganci (recept za ajdove žgance najdete TUKAJ), ki so po starih receptih pretežno krompirjevi beli (recept vam je na voljo TUKAJ) ali krompirjevi ajdovi ter obvezno zabeljeni z ocvirki. Gospodinje jih postrežejo tudi s sladkim ali kislim mlekom, kislo repo ali zeljem, govejo juho ali obaro. Med stare, a izjemno okusne dolenjske jedi sodijo še močniki – od mlečnega in koruznega, pa vse do ajdovega, usukanega (recept najdete TUKAJ) in celo 'zaroštanega', ki ga zabelijo s prepraženo čebulo.

Ustavimo se za konec še pri sladkih dobrotah. Včasih so domačini poznali le kašnato potico, pozneje sta jo nadomestili korenčkova potica in ocvirkovka ali špehovka (recept najdete TUKAJ), ki je še danes obvezna pustna jed. Na mizi dolenjskih gospodinj je bil včasih vedno tudi ajdov, koruzni ali krompirjev kruh, danes pa med žiti vse bolj prevladujeta zdrava pira ali rž. Med najstarejšimi pecivi se omenjajo pogače, ki so skorajda v celoti povezane s cerkvenimi prazniki. Za veliko noč sta še danes obvezni sladici pehtranova (recept najdete TUKAJ) in orehova potica (recept vam je na voljo TUKAJ), ob božiču pa je na mizah dolenjskih gospodinj zagotovo poprtnik, zelo stara vrsta obrednega kruha, ki ga pripravljajo v božičnem času in je zelo bogato okrašen s testenim okrasjem. Pod imenom potica pripravljajo tudi nekatere močnate jedi, ki pa po pripravi in sestavinah ne sodijo med potice, zato jih opravičuje le njihovo ime. Tak primer je zelo znana prsna potica.

Medtem ko so se v drugih regijah tradicionalne jedi razvijale in posodabljale ter šle v korak s časom, so dolenjske specialitete precej zaostale in skorajda poniknile v pozabo. Ta trend se v zadnjih letih počasi spreminja, predvsem na račun vse bolj zavednih domačih kuharskih mojstrov, ki dajejo vse večji pomen tradiciji ter lokalnim specialitetam, pripravljenim na sodoben način. Zato naj vam nikar ne bo čudno, če vas bodo na kakšni dolenjski prireditvi pričakali z moderno postreženim štrukljem – navsezadnje smo danes izvedeli, da je nekoč simboliziral dobrodošlico povabljenim gostom.