Pekovski poklic, kot ga poznamo tudi dandanes, je nastal v stari Grčiji. Grški peki so že v 2. st. pr. n. št. znali pripraviti do 72 različnih vrst kruha in tudi prvo fino pecivo.

Pekovska obrt se je razvila v 9. stoletju v srednjeveških mestih. Peki so se združevali v cehe, kjer so imeli strogo določena pravila. V 16. stoletju so mestne oblasti peke redno nadzirale, saj je pekovski poklic, poleg mlinarstva, veljal za najbolj goljufivega. Za goljufive peke pa so poznali odlično rešitev – zaprli so jih v kovinsko kletko in potopili v reko. Takšno kazen za “peke, ki premajhne hlebce péko“, so poznali tudi v Ljubljani.

Poleg vsakdanje ali tedenske peke na domu in redne pekovske obrti, so v mestih poznali tudi dnevno ali tedensko oskrbo s kruhom ter krušnim pecivom, ki so ga pekle vaščanke v bližnji okolici. Tako so v 19. stoletju, Trst, obalna mesta in sedanji hrvaški del Istre, s svežim kruhom in pekovskim pecivom oskrbovale t.i. “krušarice“. Krušarice so bile prebivalke Škednja pri Trstu in vasi v Brdih in Slovenski Istri. Vsaka vas je imela določeno število krušnih peči, v katerih so pekli vzhajano testo. Kjer je peklo kruh več krušaric hkrati, je vsaka svoj kruh označila z določeno oznako – zarezo. V eni noči so opravile po dve do tri peke, ob praznikih pa tudi do pet pek. Ohlajen kruh so v zgodnjih jutranjih urah naložile v jerbase in ga raznosile po mestih in k stalnim odjemalcem. Tako so vse do začetka 20. stoletja iz posameznih vasi potekale karavane krušaric proti Trstu in drugim mestom. Razvejana krušarska dejavnost je popolnoma prenehala do druge svetovne vojne. Ostali so le značilni krušarski izdelki, kot so na primer bige, pince, ptički in kite.